Letošnjo jesen je več ljudskih šol dobilo novo vodstvo. Pogovarjali smo se z Michaelo Lesjak-Zdovc, ki od jeseni vodi Ljudsko šolo Grebinj. Z velikim elanom je začela z delom, ki se nadaljuje kljub strogemu lockdownu.

Gospa Michaela Lesjak-Zdovc, kakšna je trenutna situacija v Ljudski šoli Grebinj?

Michaela Lesjak-Zdovc: Trenutna situacija je seveda za vse velik izziv. Pouk obiskuje približno 80 učencev, precej otrok in učiteljev pa je v karanteni. Ampak s skupno energijo bomo zmogli! Važno je, da držimo skupaj, si pomagamo in pozitivno gledamo v prihodnost.

Vaša šola je precej velika. Koliko otrok jo letos obiskuje?

Imamo 115 učenk in učencev, k dvojezičnemu pouku jih je prijavljenih dvajset. Imam pa občutek, da ljudje natančno opazujejo, kako delamo, in da izgubljajo predsodke. Dvo- in večjezičnost spoznavajo in vidijo kot priložnost. Upam, da se bo število prijavljenih v prihodnje povišalo. V šoli imamo osem razredov, od tega so štirje dvojezični, kjer poučujeta dvojezični učitelj/dvojezična učiteljica in timska učiteljica.

Vodstvo šole ste prevzeli ob začetku tega šolskega leta. Ste kolegice in kolege že prej poznali? 

Kot učiteljica delam že dvajset let, zato sem večino poznala vsaj na videz. Zelo lepo so me sprejeli medse, bili so odprti in pozitivni. Tudi na občini sem imela zelo pozitivne izkušnje.

V vašem timu je tudi prejšnji vodja šole. 

Res je, prej sta bili ljudska in srednja šola pod skupnim vodstvom, potem pa je prišlo do organizacijskih sprememb. Smo zelo dober tim, vsi kolegi in kolegice se trudijo za harmonično sodelovanje, zato sem res hvaležna. Povezujemo in podpiramo pa se tudi ravnateljice/ravnatelji med sabo. Na začetku je izziv seveda pisarniško delo.

Kako ste se odločili za vlogo ravnateljice? 

Zelo rada sem učiteljica, to je zame pravo poslanstvo. V šolah, kjer sem prej poučevala, in pri svojem možu, ki je tudi ravnatelj, sem se veliko naučila. Mislila sem si, da lahko kot ravnateljica dosežem več, kot če ostanem učiteljica v svojem razredu, zato sem se odločila za ta korak. Zdaj nimam več svojega razreda, rada pa v razredih opravljam zastopstvo, ker se mi zdi pomembno, da ne izgubim stika z učenci. 

Ko imamo odmor, grem iz pisarne in se pogovarjam z otroki. Želim, da me poznajo, da ne občutijo strahu in da vedo, da lahko zmeraj pridejo k meni. Na hodniku jih pozdravim v obeh jezikih. Važno je, da je slovenščina aktivno prisotna na šoli. Med prijavljenimi otroki namreč prevladujejo začetniki. Zdi se mi pomembno, da slovenščino vsi slišijo, da ni prisotna le v razredu. 

Kakšne načrte imate za čas po pandemiji?

Začeli smo s projektom Zeleni razred. To želimo nadaljevati in sodelovati z Manjo Kampuš in KEM & KLAR Südkärnten. Skupaj bomo razrede opremili z rastlinami in tako poskrbeli za prijetno vzdušje in boljši zrak, kar je tudi v skladu z našo E5-občino. Zdaj lahko samo čakamo, da se situacija normalizira, po pandemiji pa bo pravi čas za uresničevanje novih idej.