Ljudska šola Šmihel: Novo poslopje ob 110-letnici

Na praznovanju 110-letnice šole bodo ob 17.00 uri z deželnim glavarjem Petrom Kaiserjem tudi slovesno otvorili prizidek šole, ki so ga dogradili leta 2020. Obe stavbi, stari in novi del šole, sta med seboj povezani z mostom. Kot pravi ravnatelj Danilo Katz, je bila ljudska šola v Šmihelu že pod vodstvom prejšnjega ravnatelja Pepeja Krauta ugledna in napredno usmerjena. Dober ravnatelj oz. dobra ravnateljica mora po njegovih besedah imeti podobne lastnosti, kot jih ima dober menedžer. Skrbeti mora za dober organizacijski okvir, ki pedagoškim delavkam in delavcem omogoča kvalitetno poučevanje, poleg tega pa skrbi za finančno podlago, projekte in odnose z javnostmi. Kar se tiče odnosov s pedagoškim kolegijem in učenci, pa je po besedah Katza marsikaj odvisno od osebnosti ravnateljice oz. ravnatelja. »Zagovarjam odprte odnose, ki tako učiteljicam kot tudi učencem omogočajo, da z veseljem prihajajo v šolo. Vrata moje pisarne so vedno odprta za učenke in učence.« Tako ravnatelj Danilo Katz, ki deset let zgledno vodi ljudsko šolo Šmihel. Učni načrt šole sloni na štirih stebrih: na jezikih, umetnosti, športu in ekologiji,. Kot bomo videli v nadaljevanju pogovora, uspešnost tako šole kot tudi društev v kraju zavisi od trikotnika občina-šola-društva. Silnice v tem trikotniku se medsebojno krepijo, če le en člen trikotnika umanjka, kot je na Koroškem pogosto v narodni skupnosti nenaklonjenih občinah, to nujno vodi v težave oziroma v stagnacijo društvenega, šolskega in kulturnega dela. Na proslavi 110-letnice šole bodo nastopili otroci Evropske šole Šmihel, mladinski zbor Gaudete, Godba na pihala Šmihel, KPD Šmihel, MePZ Gorotan ter učenci in učenke Glasbene šole.

Danilo Katz: Za ljudske šole skrbi občina, ki je lastnica šole, pristojna za vzdrževanje poslopja. Občina Šmihel radodarno podpira naše projekte, kar ni samoumevno. Če občina nima na voljo finančnih sredstev ali pa ne premore volje za to, da bi denar namenila otrokom in šoli, moramo ravnateljice in ravnatelji dodatna sredstva iskati pri deželi Koroški in pri zvezi. Viri, iz katerih pridobimo sredstva, so raznoliki kot projekti sami, poleg javnega denarja gre tudi za reden doprinos podjetij in privatnih oseb. Zelo pomembno se mi zdi, da otrokom oziroma staršem ni treba doplačevati za dodatne ponudbe v okviru šole. Vsi projekti naše šole so za učenke in učence brezplačni.

Danilo Katz: Brez tega ne gre. Šola se ne sme zapirati pred življenjem kraja, v katerem deluje. Sodelovanje s šmihelsko občino res izredno dobro funkcionira, vsa društva v občini tesno sodelujejo s šolo, telovadnico vsak dan v tednu po 17. uri koristijo športna društva, v šoli deluje glasbena šola, pa tudi godba na pihala ima tukaj svoje vaje. To dobro sodelovanje se kaže pri prireditvah naše šole, na katerih vedno sodelujejo društva iz občine, ki koristijo prostore šole. Tako bo tudi 24. junija na slovesni proslavi 110-letnice ljudske šole Šmihel.

Danilo Katz: Sem absoluten zagovornik osnovne šole, kot jo poznajo v Sloveniji. Če bi bilo možno, bi nekaj takega zelo rad poskusil v Šmihelu, da bi imeli otroci možnost ostati skupaj vsaj osem let. Prepričan sem, da bi tudi ostali, saj vidim, da so starši zadovoljni s ponudbo, da se otroci počutijo dobro. To bi bilo bolje za otroke, namesto da se morajo že po štirih letih odločiti za eno od nadaljevanih šol. V tej starosti otroci še ne morejo vedeti, kam jih bo vodila njihova nadaljnja pot. Osem- oziroma devetletna šola bi bila idealna z vidika jezikovnega pouka, saj vidimo, kako po 4. šolski stopnji na Koroškem upade število prijav k dvojezičnemu pouku. Pri nas je k dvojezičnemu pouku prijavljenih 70 odstotkov učenk in učencev in ti bi zagotovo ostali na šoli, če bi imeli možnost.

Danilo Katz: Okoli deset odstokov otrok ob vpisu v našo šolo dobro zna slovensko. Proti pričakovanju javnosti je ta delež tudi pri nas zelo majhen, čeprav se je v zadnjih letih za malenkost povečal zaradi številnih družin iz Slovenije, ki so se v zadnjih letih priselile v občino. Zaradi tega imamo vse več govorcev slovenščine na šoli, od česar profitirajo vsi prijavljeni k dvojezičnemu pouku. Tudi na šolskih hodnikih lahko slišiš slovenščino, poleg še najmanj petih materinščin, ki jih govorijo naši šolarji. Odstotek je nizek, se je pa trend navzdol ustavil tudi zaradi delovanja našega kulturnega društva, ki ponuja gledališko šolo in druge aktivnosti za otroke. 

Danilo Katz: Približno tretjina jih gre na slovensko gimnazijo, velik del jih gre na gimnazijo Alpe-Jadran v Velikovcu, ostali pa na novo srednjo šolo v Pliberk. Za otroke, ki obiskujejo dvojezični pouk, je optimalno, če nadaljujejo šolanje na instituciji, ki nudi optimalne pogoje za učenje slovenščine. Tu je žal edina možnost slovenska gimnazija, žal zato, ker se mi v jezikovnem smislu zdi izredno pomembna krepitev regionalnih šol. Pri nas bi bila to nova srednja šola v Pliberku, ki je dobra šola  in otrokom veliko nudi, žal pa z mojega vidika na jezikovnem področju premalo. Znanstveno je dokazano, da potrebuješ približno šest let, da se res dobro naučiš jezika. Štiri leta v ljudski šoli so premalo. Predmetni pouk jezika je na srednjih šolah omejen na tri, štiri ure, pogosto v popoldanskem času, kar otrok ne motivira za obisk teh ur. Moja velika želja bi bila, da se opogumi kaka srednja šola v okolici Šmihela, in ponudi kak dvojezični razred.