Ko je v Vogrčah zadnjič zazvonil šolski zvonec

V zadnjem šolskem tednu smo obiskali vogrške šolarke in šolarje in njihove angažirane učiteljice in jih vprašali, kakšen je bil šolski vsakdan in zakaj je tako majhna šola nekaj posebnega in pomembnega na vasi, nekaj, kar bo manjkalo.

Danes so šolarji vogrške ljudske šole prejeli svoja spričevala. S tem se za vogrške ljudskošolce – kot povsod na Koroškem, v Zgornji Avstriji, Salzburgu, na Tirolskem, Predarlskem in na Štajerskem – ne začenjajo le dolge poletne počitnice, po katerih se šolarji in šolarke ponovno vrnejo na svoja mesta, v svoje šole. 

Ta spričevala so zadnja v Vogrčah, po 139 letih bo vaška ljudska šola dokončno zaprta, ta pomembna izobraževalna ustanova v pliberški občini, ki je vsa leta bila tudi povezovalni člen za vaščane in središče vasi, letos jeseni ne bo več odprla svojih vrat.

Osem šolarjev se je v tem šolskem letu še šolalo v Vogrčah, v šoli, ki je že nekaj let delovala kot podružnica pliberške ljudske šole. Ker bi jih jeseni bilo prijavljenih le še šest, bo šola ostala zaprta. Učenci in dve učenki vseh šolskih stopenj –en šolar je bil v predšoli, eden v prvem razredu in po trije so bili v tretjem in v četrtem razredu – so se učili in čas v šoli vselej preživljali skupaj, v istem prostoru. 

»Prednost pri tem skupnem pouku je, da si otroci med sabo pomagajo, učenci v četrti šolski stopnji pomagajo mlajšim pri reševanju nalog, učijo se drug od drugega,« je v pogovoru z Novicami povedala Tanja Nachbar, ki je od šolskega leta 2015/2016 bila učiteljica v Vogrčah. Vsaka šolska stopnja ima svoj učni načrt in snov, ki se je je treba naučiti in znati. Medtem ko se učenec v prvem razredu uči pisati in brati, piše sosed že šolske naloge. Nachbarjeva omenja, da to »za učitelje pomeni bistveno več dela v pripravi ur, saj moraš za eno uro pouka v razredu pripraviti načrt za vse šolske stopnje, da ima vsak učenec in vsaka učenka primerne naloge.« Rada je poučevala v Vogrčah: »Učitelji smo vedno imeli dobro skupnost, skozi vsa leta smo tudi zelo dobro sodelovali s pliberško ljudsko šolo, pod katere okriljem smo delovali.«

Na vprašanje, če ima to skupno učenje lahko tudi negativen učinek na napredovanje šolarjev, Tanja Nachbar odgovarja z ne, saj se učenci »zelo hitro navadijo na to situacijo, veliko tudi delajo samo­stojno, kar je zelo pozitivno. Ta način učenja v šolskem vsakdanu deluje zelo dobro.« 

Učenci v Vogrčah so bili vselej dobro oskrbljeni: pri uri slovenščine sta bila pogosto dva učitelja v razredu, učence so razdelili na šolske stopnje ali po znanju jezika. Pri tako majhni šoli je zelo pomembna tudi vloga staršev, dodaja Nachbarjeva: »Če je kaj bilo ali smo kaj potrebovali, so si vedno vzeli čas, vse so nam priskrbeli in organizirali, to je bilo super. Komunikacija med šolo in starši je vedno bila zelo pozitvna in dobra.«

Za Susanno Wauch je bila vogrška šola po zaključenem pedagoškem študiju prva postaja v njeni karieri kot učiteljica, letos marca je začela poučevati. »Moram priznati, da je to zame bil kar velik izziv, a s pomočjo kolegic, ki so mi dajale nasvete, sem se kmalu navadila. Zdaj bi rekla, da je ta semester v Vogrčah zame bila zelo dobra izkušnja in lep čas. Veliko sem se naučila za svojo nadaljno poklicno pot.« 

Za učiteljico Evelin Mautz ima tako majhna šola dobre in slabe strani in ob tem omenja dobre učinke skupnega učenja ter izzive pri načrtovanju pouka. »Malo na slabšem si na primer tudi pri telovadbi, kjer zaradi majhnega števila otrok določene skupinske igre pač niso možne.« Posebnost vogrške šole je bila povezanost z vasjo, vaščani so deloma tudi sami skrbeli za to, da je bilo okoli šole vedno vse v redu in da so pred šolo cvetele lepe rože. Šolarji so vsa leta sodelovali z domačimi društvi, z gasilci, sooblikovali cerkvene obrede, skupno praznovali god sv. Martina in še mnogo več. Učiteljice so si edine, da je »to gotovo nekaj, kar bo na vasi manjkalo.«