V preteklosti je ponekod burila duhove zakonodaja za manjšinsko šolstvo, ki zahteva, da ravnatelji dvojezičnih šol znajo tudi slovensko. V skladu z zakonom je v lanskem in letošnjem šolskem letu kar nekaj takšnih šol končno dobilo dvojezično vodstvo. Predstavljamo vam Martina Moschitza, ki je lani prevzel vodstvo ljudske šole v Grabštanju.
Martin Moschitz, kako pa je vas pot privedla v Grabštanj?
Po petindvajsetih letih dela kot ljudskošolski učitelj sem se odločil, da je zdaj skrajni čas za nekaj novega in sem se prijavil na razpis. Ker sem izpolnjeval razpisne pogoje, sem lani postal ravnatelj ljudske šole v Grabštanju.
Kako so vas sprejeli kolegi in starši?
Kolegi so me sprejeli zelo lepo, tako da se na šoli dobro počutim. S starši sem imel zaradi pandemije manj stikov, večkrat govorimo po telefonu, trudimo se, kjer se le da. Zelo mi je žal, da je korona preprečila prireditve, ki smo jih v šoli prirejali skupaj z društvom staršev. Zelo dobro smo namreč sodelovali pri prirejanju božičnic in drugih večjih prireditev.
Med vašimi kolegi je tudi prejšnja ravnateljica šole. Kako sta se ujela?
Kolegica je sprejela odločitev komisije in res dobro sodelujeva. Ima svoj razred in mislim, da zelo dobro opravlja svoje naloge.
Koliko otrok je prijavljenih k pouku slovenščine?
Imamo osem razredov, od teh so štirje dvojezični z razredno in s timsko učiteljico. K pouku slovenščine je prijavljenih 30 otrok, to je četrtina vseh učenk in učencev.
Pouk poteka kljub pandemiji. Razvijate kakšne projekte?
Nadaljujemo z dvema projektoma. Prvi je razvijanje socialnega učenja, kar je ravno v teh časih izredno pomembno. Otroci so namreč multiplikatorji, ki lepe in strpne odnose širijo v svojem okolju. Drugi projekt je digitalizacija mlade generacije, pri čemer se osredotočamo predvsem na varno ravnanje oz. varno rabo modernih medijev.
Kaj si želite za prihodnost šole?
Svet je premajhen, da bi si samo nasprotovali in si nagajali. Zato raje krepimo dobre stike tako v kolektivu kot z otroki, njihovimi starši, občino in s širšo okolico. Želim si, da se ne bi oddaljili in odtujili drug od drugega, in da bo šola – čeprav je trenutno za javnost zaprta – spet postala prostor povezovanja in srečevanja.
