Dvojezične šole: Tudi v Globasnici so se šolska vrata spet odprla

19.9.2022 Nadja Volavšek Kurasch

Pretekli ponedeljek so se spet odprla šolska vrata. Na začetek novega šolskega leta so težko čakali učitelji, učenci, predsem pa prvošolčki. Obiskali smo dvojezično ljudsko šolo v Globasnici in se […]

Prvošolca Jonas in Elias komaj čakata, da se pouk začne.

Pretekli ponedeljek so se spet odprla šolska vrata. Na začetek novega šolskega leta so težko čakali učitelji, učenci, predsem pa prvošolčki. Obiskali smo dvojezično ljudsko šolo v Globasnici in se pogovorili z dolgoletno ravnateljico Veroniko Terbuch.

Poznamo vas kot izkušeno učiteljico in ravnateljico. Kako dolgo ste že v učiteljskem poklicu?

Veronika Terbuch: V Globasnici sem ravnateljica ljudske šole že enajsto leto, pred tem pa sem poučevala na raznih šolah, predvsem v Podjuni. 11. septembra sem praznovala svojo trideseto obletnico učiteljevanja, saj imam tudi kot ravnateljica še vedno učno obveznost.

Kako ocenjujete učno situacijo glede na znanje slovenščine?

Naši delovni pogoji so dobri. Imamo kar nekaj otrok, ki od doma govorijo vsaj narečno slovensko ali ki so v zgodnjem otroštvu odraščali v Sloveniji. Vsi otroci, ki so prijavljeni k slovenščini, imajo osnovne jezikovne kompetence. Pa tudi vrtec v globaški občini je zasnovan dvojezično, kar pomeni, da so vsi vrtičkarji deležni dvojezične vzgoje, kar nam zelo koristi. Letos je število prijav k slovenščini malo nazadovalo, za kar vidim razlog v času pandemije, ko starši otrok niso redno vozili v vrtec in zato niso spoznali prednosti dvojezične vzgoje. Imamo šest razredov: dva prva, drugega, tretjega in dva četrta. En prvi razred je enojezičen, drugi pa dvojezičen. Vse skupaj imamo 68 otrok.

Kako ste se pripravljali na novo šolsko leto?

Zadnji teden počitnic so bile priprave zelo intenzivne. Delala sem urnik, priprave za delo v razredu itd. Dnevi so bili res »polni«. Konec avgusta pa sem bila v okviru projekta Erasmus+ na Finskem, kjer smo si ogledali različne tipe šol na primarni stopnji in na višjih stopnjah. Izvedela sem veliko zanimivega, tako da sem dobro motivirana za novo šolsko leto.

Kaj vas po tridesetih letih še vedno navdušuje pri učiteljevanju?

Ko grem v šolo, nimam občutka, da grem na delo. Poučevanje zame ni le poklic, je poklicanost. Posebej me navdušuje, kaj se iz otroka lahko razvije, če ga ustrezno vodimo. Še vedno sem polna idej, rada se izobražujem in iščem nove poti. Kot mladinka sem imela drugačne želje, pozneje pa je učiteljevanje postalo moj sanjski poklic.

Kakšne načrte imate za prihodnost?

Tako kot ena mojih ravnateljskih kolegic delam načrte le za eno leto. Moje delo je razvejano: sem ravnateljica, pa tudi mentorica študentov, ki jim z veseljem pokažem, kako lep je učiteljski poklic, imam učno obveznost na Pedagoški visoki šoli, izdala sem učbenik ...

Lahko rečem, da sem oseba, ki se rada spreminja in razvija.