Neži Niemitz (1938–2025)
Žmukovi mami v slovo 

Po hudi večletni bolezni je v ponedeljek, 14. julija 2025, dotrpela v celovški bolnišnici gospa Neži Niemitz, roj. Ploesnig, pd. Žmukova mama na Plešivcu nad Kotmaro vasjo. Končalo se je življenje, polno pridnosti, delavno­sti ter ljubezni do številne družine.

Na svet je prišla rajna Neži na majhni kmetiji pri Vršniku v Račičah pri Šentpetru na Vašinjah kot četrti od petih otrok. Oče je moral kmalu v vojsko, mama je z otroki sama ostala doma; morala je primiti za vsa trda dela, kruh je služila tudi s tem, da je pomagala sosedom na polju. Otroci so bili od malega vajeni trdega dela in skromnega življenja. Po ljudski šoli v Šentpetru je Neži hodila v narodno šolo pri sestrah v Šentrupertu pri Velikovcu, kjer se je naučila gospodinjenja ter drugih del. Pomagala je družinam v gospodinjstvu, delala je tudi v velikovški betonarni; tam je bila za isto težaško delo plačana slabše od moških. Nato je delala pri Philipsu v Celovcu, kjer je spoznala svojega poznejšega moža Tomaža Niemitza, pd. Žmuka s Plešivca. 

Poroka je bila 15. oktobra 1967; v zakonu se je rodilo pet otrok, tri hčere in dva sinova. Prišla je v staro kmečko hišo brez tekoče vode in brez kurjave, od trdega dela na trdo delo na težavni gorski kmetiji. Najprej sta z možem popravila pa povečala hlev ter gumno. Na začetku 80-ih let preteklega stoletja sta sezidala novo hišo, postavila družini prijeten, topel dom. Čez 30 let se je vozila teden za tednom po dvakrat v Celovec na benediktinsko tržnico. Tam je prodajala raznovrstno pecivo od pogač, šarteljnov do drugih dobrot. S tem je pomagala omogočiti šolanje otrokom na Slovenski gimnaziji ter pozneje v raznih poklicih. Le malokdo ve, da je uteho iskala tudi v slikanju. Te slike kažejo njeno ljubezen do narave, katero je kot kmetica in mati od srca spoštovala.

Žmukova hiša je vseskozi narodno krepko zavedna. Sodelovali so in sodelujejo v Slovenskem prosvetnem društvu Gorjanci, tudi samostojno politično nastopanje ves čas podpirajo.

Zadnjih deset let je Žmukova mama vse bolj bolehala. Moč je našla tudi v globoki vernosti. Moža Tomija je leta 2014 usekala možganska kap; od tega udarca si je kolikor toliko opomogel. Dokler je mogla, ga je negovala sama ob podpori otrok. Zadnji dve leti pomagajo strežnice; razmerje z njimi je dobro. Veselje do domače peke je ni nikoli minilo; tako je za letošnjo pustnijo še napekla domačih kmečkih »fancutov«. V največje veselje ji je bilo, če so prihajali domov otroci in vnuki, če se je cela družina zbirala okoli domače mize. Od trdega dela ter vseh življenjskih naporov utrujeno, zdelano telo jo je vse bolj zapuščalo. Ledvice so odpovedovale. Zadnjo pomoč je iskala v bolnišnici. Tam je njeno telo opešalo, tam se je njeno srce ustavilo.

Pogreb je bil v soboto, 19. julija 2025. Pogrebne obrede je opravil salezijanski pater Jože Andolšek ob somaševanju domačega diakona Stanija Adlaßniga. V slovo so zapeli Gorjanci in cerkveni zbor.

Naj Žmukova mama uživa večnost pri Bogu. Možu, otrokom, vnukom in žlahti izrekamo iskreno sožalje.