Angela Cuderman, roj. Zupan (1947–2026)
Žlahtni mami in babici v zadnji pozdrav in zahvalo 

Te besede slovesa je vnukinja Janja v imenu družine namenila svoji babici Angeli Cuderman, roj. Zupan, ki ji je Gospodar življenja v petek, 6. februarja, za vedno zaprl življenjsko knjigo in jo odpoklical v raj nebeške topline in radosti. Poslovila od ženske, ki je, kot je poudarila vnukinja Janja, znala iz skromnih začetkov ustvariti topel dom. Poslovil od mame, ki je s trdim delom omogočila svojim otrokom izobrazbo, od babice, ki je s svojo radodarnostjo in nežnostjo zaznamovala svoje vnuke in pravnuke.

Angela Cuderman se je rodila na Rakeževem na Jezerskem Antoniji in Viktorju Zupan kot drugi otrok od šestih. Rodila v družini, kjer se je medsebojno spoštovanje pisalo z zlatimi črkami in so se bratje in sestre med seboj vedno dobro razumeli. Po osnovni šoli na Jezerskem jo je pot vodila v Kranj, kjer je pri neki družini pazila na otroke. Nato se je vrnila na Jezersko in se v hotelu Kazina začela učiti za kuharico. V tem času si ni pridobila samo poklicne izobrazbe, spoznala je tudi svojega bodočega moža Lenarta. Po končani izobrazbi sta se poročila – pred natančno šestdesetimi leti pa je Obirsko postalo njuna nova domovina. Na Obirskem sta si ustvarila družino, je rajna Angela postala mati sinov Mirka in Lenarta in je skrbela za dom za malo kmetijo, je njen vsakdan zahteval veliko dela in odrekanja.

Ko sta sinova nekoliko odrasla, ni ostala le doma. Šla je delat tudi h grofu Thurnu Valsassinu in na druge kmetije. Delala je v gozdu in pomagala pri drugih kmečkih opravilih. Spomladi je sadila, poleti je žela. Ali, kot je povedala vnukinja Janja v poslovilnem govoru: »Njene roke so bile vajene dela. Ni ji bilo težko vstajati zgodaj zjutraj in delati do večera, če je to pomenilo, da bo družina lažje shajala.« In tako je s svojim delom veliko prispevala tudi k temu, da sta lahko oba sinova obiskovala Slovensko gimnazijo in med tednom stanovala v marijanišču, ki ga je vodila Mohorjeva. 

Tudi domača društva so Angeli Cuderman bila zelo pri srcu. Vedno, ko je bilo treba kaj pripraviti, speči ali skuhati pri raznih športnih in kulturnih prireditvah, je rada pomagala. Prav tako je poleti nekaj let delala v gostilni Francl v Kortah, nato pri Kollerju in pri Caritas v Železni Kapli, nazadnje pa je do upokojitve kuhala v koči na Obirju. Prav tako je na Obirskem vodila živi rožni venec in bila članica farnega sveta, kajti zanjo vera ni bila samo navada, bila ji je opora.

Drugo obdobje svojega življenja je preživljala z Martinijem. V teh letih je njeno življenje obogatilo še posebej dragoceno bogastvo: rodilo se je šest vnukov in je postala babica z vsem srcem, pozneje pa je smela spoznati še tri pravnuke. Vedno jim je imela kaj podariti – topel nasmeh, spodbudno besedo, kakšen priboljšek ali pa samo svoj čas.

Nekrolog zaključujemo s poslovilnimi besedami njene vnukinje Janje: »Poslavljamo se od ženske, ki je znala iz težkih časov ustvariti toplino, iz skromnosti bogastvo srca. Draga bica, iskrena hvala za vse, kar si nam dala. In dokler bomo živeli tako, kot si nas učila, dokler bomo kot družina stali drug ob drugem, boš živela naprej med nami. Počivaj v miru.« 

Vsem žalujočim velja iskreno sožalje.