Georg Jenšac, p. d. Pušnikov Šurš (1929–2024)
Živel je za družino in farno skupnost

Za dobroto tvojih rok
ostala je beseda hvala,
ki v srcih bo ostala
in večno lep spomin nate.

Nič manj pa mu ni bilo važno, da je uspevalo tudi farno življenje. Bil je prvi izvoljeni podpredsednik globaškega farnega sveta pod takratnim župnikom Francem Poschem. Med drugim je tudi sam trdo delal pri prenovi farne cerkve in bil zelo ponosen, da je visoko na cerkvenem stolpu s pomočjo sotrudnikov strgal omet. Prav tako je več kot 55 let pel pri globaškem cerkvenem zboru pri mašah, ob praznikih, porokah in pogrebih. Pomagal je tudi cerkvenemu zboru v Večni vasi. Ali kot je nekoč sam povedal: »Pel sem na vsakemu pogrebu v Globasnici in včasih, če so me potrebovali, tudi v Večni vasi. Pri tem je le enkrat v teh 55 letih dež namočil seno, da ga nisem mogel spraviti na skedenj.«

Pri pevskih vajah je spoznal tudi Cvetko Koren iz Večne vasi, se vanjo zaljubil in maja 1962 stopil v globaški farni cerkvi pred poročni oltar. Družina je hitro narasla: marca 1963 se je rodil prvi sin Šurš, ki ga poznamo kot zelo priljubljnega veroučitelja, marca 1964 hčerka Monika, leta 1966 sin Karl, novembra 1967 sin Johannes, januarja 1970 pa sin Štefan, ki je pozneje prevzel tudi domačo kmetijo. Skupaj z ženo je posredoval svojim otrokom vrednote, kot so to čut za pravičnost, izobrazba ter narodna zavest in ljubezen do slovenskega maternega jezika.

Pušnikov Šurš je bil tudi kmet z vsem srcem. Kot mladenič je doraščal v težkem času. Divjala je 2. svetovna vojna, njega pa so vpoklicali, ko je bil mlad komaj 15 let. Na srečo pa mu je bilo prizanešeno, ker je še pravočasno propadel Hitlerjev »tretji rajh«. Kmalu po koncu vojne, časi so bili še vedno trdi, je Pušnikov Šurš prevzel očetovo kmetijo. Še pozneje se je v pogovorih s svojimi najdražjimi rad spominjal, kako so obdelovali njive in polja z voli in konji, vsi pa so ob njegovem pripovedovanju napeto poslušali.

Na vprašanje, kakšen nasvet ima za dolgo življenje, je odgovoril: biti moraš vselej zadovoljen in znati moraš potrpeti – dokler ni v nedeljo, 14. oktobra, za vedno utihnil njegov glas. Pogreb je vodil žup-nik Slavko Thaler ob asistenci diakona Wrienza ter duhovnikov Petra Stickra, Janeza Tratarja in Hanzija Dersule, pevsko pa se mu je zahvalil domači cerkveni zbor pod vodstvom Veronike Stern.Vsem žalujočim velja iskreno sožalje.