Štefan Vogl (1938–2024)
Živel je za dom in družino

Ko je leta 1918 Mežiška dolina postala del nove jugoslovanske države, sta z novo mejo nastali tudi dve občini z imenom Libuče: ena na avstrijski strani, ki so jo skoraj 50 let pozneje, leta 1964, združili z občino Pliberk, druga pa na slovenski strani meje, ki je obstajala kot samostojna občina Libuče, dokler niso leta 1933 del občine priključili Mežici, del pa Prevaljam. V tej nekdanji libuški občini obstaja tudi kraj Lom – naselje, ki je 26. decembra 1938, na štefanovo, postal tudi rojstni kraj Štefana Vogla. 

Pri Mavcu v Lomu se je Štefan Vogl rodil kot šesti otrok od dvanajstih, srce njegovo pa je od zgodnjih mladostnih let veljalo Libučam pri Pliberku. Že z 18. letom je služil pri Mežnarju v Zgornjih Libučah, pozneje nekaj let tudi na Metnitzovem posestvu pri Čavu na Lokovici, v neposredni soseščini Mogrove domačije. Pri Mogru se je Čavov Štef, kot so mu pravili starejši libuški domačini, še posebej dobro razumel s kmetom ter matjaževcem prve ure Lipšem Grilcem. Bila sta prijatelja v najlepšem pomenu besede. Pri Mogru je pokojni Štef tudi nekaj časa živel. Leta 1997 je smrt vse prerano obiskala Lipša in ga iztrgala iz kroga svojcev, Štefu Voglu pa je za vedno vzela prijatelja. In ko se je Štef zaposlil kot hišni vrtnar pri podjetniku Schneiderju na Štalenski gori, mu je ta pozneje posredoval delo pri Dravskih elektrarnah, kjer se je zaposlil kot vrtnar, nato pa bil osebni šofer šefitete. 

Njegova zvesta življenjska sopotnica je bila Milli Mairitsch, Župejeva iz Spodnjih Libuč, s katero se je oženil 21. avgusta 1965. Ustvarila sta si družino s sinom Gottfriedom ter hčerkama Moniko in Silvio. Na začetku 70. let prejšnjega stoletja sta začela v Zgornjih Libučah graditi lasten dom in ga dogradila leta 1977. 

Štefan Vogl je bil priden kot čebele, ki so mu kot čebelarju bile še posebej pri srcu. Živel je za družino in dom z vsem svojim plemenitim srcem, dokler mu ni v sredo, 27. marca, Gospodar življenja za vedno zaprl življenjsko knjigo – zaprl v velikem tednu, kot pred 27 leti njegovemu velikemu prijatelju Lipšu, libuško pokopališče pa je postalo njegov zadnji zemeljski dom. Vsem žalujočim velja iskreno sožalje.