Nužej Tolmaier (1942–2025)
Živel je za delo z mladino in bil povezan z društvi

»Njegovo življenjsko delo je bogata bera kulturne dejavnosti, ki je v času njegovega delovanja zacvetela po celotnem dvojezičnem ozemlju na Koroškem. 

Močan razcvet kulturnega življenja med koroškimi Slovenci je nedvomno tesno povezan z osebo Nužeja Tolmaierja, če samo pomislimo na razvoj gledališkega in lutkovnega ustvarjanja ter filmske dejavnosti na Koroškem, na gledališke in lutkovne delavnice, na pevsko revijo Koroška poje, na Srečanja otroških in mladinskih zborov, na Teden mladih umetnikov, na Jezikovne počitnice v Novem mestu, na velike odrske predstave Drabosnjakovih iger ali na plodno čezmejno sodelovanje s Slovenci na Primorskem in v sosednji Sloveniji. 

Vzdrževal je redne stike s Kluboma koroških Slovencev v Ljubljani in Mariboru, z Javnim skladom RS, z Ministrstvom za kulturo RS, Uradom za Slovence v zamejstvu in po svetu, z Mohorjani na Prevaljah, s Slovensko prosveto v Trstu in z Zvezo slovenske katoliške prosvete v Gorici in s Slovenci v Kanalski dolini.« 

S temi besedami je predsednik KKZ Janko Krištof povzel zgodovinske zasluge Nužeja Tolmaierja, ki je v četrtek, 28. avgusta, v 84. letu starosti zaključil svoje zemeljsko potovanje. Zgodovinske so zasluge dolgoletnega tajnika KKZ ter pobudnika in predsednika Narodnopisnega inštituta Urbana Jarnika za kulturni in narodnopolitični razvoj slovenske narodne skupnosti na Koroškem. Pri tem mu je še posebej bilo važno delo z in za mladino, ki jo je znal vključevati predvsem na lutkovnem ter gledališkem področju. Prav tako pa si je vsa leta kot tajnik KKZ aktivno prizadeval za povezovanje s podeželskimi društvi. Ob tem se je Nužej Tolmaier stalno zavedal, da smo koroški Slovenci del slovenskega naroda in da je dosledno sodelovanje s kulturnimi in političnimi ustanovami v Sloveniji nujno, če hočemo kot manjšina preživeti. V tem duhu si je prizadeval tudi za redno sodelovanje z ostalimi zamejskimi Slovenci ter s Slovenci v zdomstvu.

Nužej Tolmaier je bil 23. julija 1942 rojen v pregnanstvu, v taborišču Frauenaurach na Bavarskem.  S sestro Regino ga je povezovala pregnanska izkušnja. Ali, kot je povedala znastvena vodja SNI Urban Jarnik Martina Piko-Rustia v poslovilnem govoru: »Ker ste bili zavedna slovenska družina, ste bili pregnani. Pregnanska izkušnja te je izoblikovala in živel si celo svoje življenje pod geslom: Živeti hočemo!« Pozneje se je že kot otrok in mladenič vživel v kulturnopolitično stvarnost slovenske narodne skupnosti, ko je skupaj z očetom tedensko obiskoval Joška Tischlerja (1902–1979) v njegovem stanovanju v celovški karfrajtarci. Leta 1965 pa ga je takratni predsednik NSKS Valentin Inzko (1923–2002) prepričal, da je prevzel pisarno KKZ (in na začetku tudi NSKS) ob službi za Naš tednik in to v najtežjih ekonomskih okoliščinah. Z optimizmom in doslednim delom ter daljnovidnostjo mu je uspelo razviti KKZ v močno organizacijo, priznano in spoštovano tudi v večinskem narodu na Koroškem in v Sloveniji.

Enako velja za SNI Urban Jarnik. Martina Piko-Rustia: 

»Nisi bil etnolog po izobrazbi, pa vendar si s svojo osebnostjo zbral okoli sebe vrhunske strokovnjake, ki so posvetili Koroški vse svoje moči. Na raziskovalnih poteh z Nužejem, ki je tako natančno poznal kraje, ljudi in zapuščino, so tudi raziskovalci in raziskovalke dali vse od sebe in ustvarili izjemna dela na področju snovne in nesnovne kulturne dediščine.« Ni bilo teme, za katero bi se Nužej ne ogrel – od arhitekturne dediščine, obsežne krajevne monografije pa do šeg in navad, nagrobnih napisov ter slovenskih ledinskih in hišnih imen. Njegov pečat nosijo tudi številne publikacije, mdr. zbirka življenjepisov »Tako smo živeli« ter glasbena zapuščina Franceta Cigana, Antona Nageleta in Pavleta Kernjaka. In še bi lahko naštevali. Za svoje delo je prejel številne nagrade, med njimi Tischlerjevo nagrado, Štrekljevo ter veliki častni znak dežele Koroške in zlati častni znak Republike Avstrije. 

Vsem žalujočim velja iskreno sožalje.