Hermann Fritz (1948–2024)
Ziljan, ki je zapustil trajne sledove

Močno upadanje lokalnega slovenskega ziljskega narečja od konca druge svetovne vojne me je spodbudilo, da sem ta jezikovni biser v obliki svojega slovarja ohranil za prihodnje rodove. Žal se število ljudi, ki govorijo to narečje, vedno bolj zmanjšuje.(Hermann Fritz)
Foto: Herta Maurer-Lausegger

Dobro se še spominjam Hermanna Fritza, s katerim sem skupaj preživel nekaj let v legendarnem dijaškem domu Heimlinger. Že v domu je dokazoval svoj glasbeni talent. Vodil je fantovski zbor maturitetnega letnika 1966/-67 Slovenske gimnazije, igral je na keyboard v razrednem ansamblu, kjer so poleg njega muzicirali in peli še Franc Starz, Tone Opetnik, Tonči Gallob in Peter Crnjak, pod vodstvom Hermanna Fritza so imeli tudi tamburaški ansambel in igrali pod vodstvom Jožka Hudla skeče, rajni tinjski župnik Marko Jernej pa je igral čarovnika. Z vsem tem programom so imeli 24 nastopov od Zilje pa do Podjune, prav tako pa nastop v Celju in na Ravnah na Koroškem. Skratka: Hermann Fritz, ki je prihajal iz Krnice v občini Štefan v Ziljski dolini, je že zelo zgodaj živel za kulturo, je s svojim kulturnim udejstvovanjem zapustil trajne in bogate sledove. 

Tudi po maturi, ko se je zaposlil pri avstrijski pošti in deloval kot vodja poštnega urada v Podkloštru, je ostal zvest svojemu kulturnemu poslanstvu. Udejstvoval se je kot pevec, zborovodja več zborov, bil poleg družinskih in službenih obveznosti organist v več ziljskih cerkvah ter skladatelj in prevajalec. Leta 1998 je ustanovil »Kvintet Krnica« in se po upokojitvi usposobil za diakona, prav tako pa se je v številnih pismih bralcev zavzemal za pravice slovenske narodne skupnosti. 

Še posebej pa so mu bili pri srcu ziljsko narečje, ziljska pesem in ziljska kultura. Opisal je običaje, dokumentiral krajevna imena ter raziskoval izvor domačih hišnih imen in družinskih priimkov. Leta 2021 je v samozaložbi izdal narečni besednjak z okoli 3.200 izrazi z govornega območja severno od reke Zilje: od Gostinje vasi na zahodu pa do Labenč na vzhodu. Za svoj opus je prejel tudi priznanje »Naša Slovenija 2024«.

Na božični dan, v sredo, 25. decembra 2024, je po težki bolezni in tragični prometni nesreči za vedno zatisnil oči, so za vedno utihnile njegove orgle, ki jih je ljubil od svoje rane mladosti. Ostal nam bo v častnem spominu.

Vsem žalujočim velja iskreno sožalje.

Iz rubrike Osmrtnice preberite tudi