Oto Mak (1955–2025)
Žerjavovemu Otiju v zadnji pozdrav in trajen spomin

Še ni dolgo od tega, odkar je Oto Mak letos 9. februarja dopolnil 70 let - takrat še ne vedoč, da njegovo zdravje neusmiljeno razkraja zahrbtna bolezen. V ponedeljek, 10. novembra, pa je za vedno zatisnil oči v krogu svoje družine, ki ga je skrbno negovala do zadnjega diha.

V strminah Žerjavove domačije, najzapadnejše v selski občini, 1050 metrov nad morjem pod sedlom Oslice je odraščal, hodil v ljudsko šolo peš po skoraj uro in še kaj na vsako stran. Bil je marljiv in vesten šolar. Svoj močan značaj mirnega, prisebnega občana je pokazal že v ljudski šoli, ko je mlajše sošolke ščitil pred hudobneži. Obiskoval je kmetijsko strokovno šolo in se je, ko je gospodaril še njegov oče, zaposlil pri gozdarski upravi grofa Voi­gta.

Deželna cesta je segala samo do mostu pod Hirsom. Od tam naprej je vodila do kmetije samo gozdarska, dobro prevozna cesta za traktorje in konjske vprege do Žerjavovega mlina. Veleposestnik Voigt ni imel interesa do večjih popravil in je menil, da je za odvoz lesa takšna, kot je, dobra. Čeprav so Kočani že imeli avtomobile, pa z njimi niso mogli do svojih hiš. Ob glavni cesti so imeli garaže in peš so hodili od doma do avtomobila.

To je mlademu Otiju, ki se je zgodaj zaljubil in poročil z Gašperjevo Nadjo takoj zatem, ko je maturirala, nikakor ni šlo v račun. Ob mladi družini – kmalu je zagledal luč sveta sin Peter, nato pa še hčerka Veronika – se je odločil biti aktiven, v lokalni in tudi občinski politiki. Kot funkcionar ljudske stranke – kasneje tudi kot občinski odbornik – je navezal stike in bil dober z deželnim svetnikom Wurmitzerjem in kmalu je bila ustanovljena cestna zadruga, ki ji je predsedoval od vsega začetka. 

To ni bilo enostavno, saj so kmetje bili tudi v določeni odvisnosti od veleposestnika Voigta. Skoraj vsi so v zimskih mesecih opravljali dela zanj, pa se mu seveda niso upali zameriti. Oto je tu spretno krmaril zadrugo in grofovski upravnik ga je imel v časteh predvsem kot zanesljivega sodelavca. Višina prispevkov za vzdrževanje zadružne ceste se je sicer plačevala po številu hektarjev, sklepe pa so sprejemali po glavi, se pravi enakopravno, brez ozira na velikost posesti.

Oto je bil dober človek, mirne narave, komunikativen in vedno dobre volje, prijazen in mož beseda. Kmet pravega gorskega kova, ki mu težko delo v Žerjavovih strminah nikoli ni bilo breme, temveč velika odgovornost za ohranitev travniških površin, ki so jih kosci – sosedje in prijatelji – v složni akciji ob veselem razpoloženju in dobri jedači skorajda mimogrede pokosili in grabljice pograbile, da je bilo krme čez zimo. Prišel je dan upokojitve in z njim predaja kmetije v mlajše roke, sinu Petru, ki se je z Romino, marljivo in spretno snaho, odločil nadaljevati s kmetovanjem.

Seveda si je Oto, vse življenje povezan s trdim delom in spoštljivim odnosom do narave in domače grude, kot poprej zavihal rokave in poprijel za delo, kjer je le videl potrebo. Ni za povedati, kako se je mogel razvedriti z vnukinjo Kerstin. V spominu mi ostaja krepak krajan, kmet rdečih lic, z dobrim značajem in vedrim nasmehom.

Vsem, ki ga pogrešajo, iskreno sožalje.