Rafko Dolhar (1933–2026)
Žalujejo tudi Slovenci na Koroškem  

Minulo soboto, 28. februarja, se je za vedno poslovil Rafko Dolhar, zdravnik, pisatelj in politik s koroškimi koreninami. Čeprav je živel in se udejstvoval v Trstu, je ostal vse življenje povezan z rodno Kanalsko dolino ter s slovensko narodno skupnostjo v kraljestvu Dobrača, Obirja in Matjaževe Pece. Zahvalo velikemu prijatelju slovenske narodne skupnosti na Koroškem sta na žalni seji minulo sredo v Trstu izkazala tudi predsednik deželne EL Gabriel Hribar in predsednik zbora narodnih predstavnikov NSKS Nanti Olip. Še posebej pa je bil z odločnim zagovornikom samostojnega gibanja Slovencev v Italiji oz. Furlaniji-Julijski krajini povezan bivši predsednik NSKS Matevž Grilc, to tako politično kot tudi prijateljsko in privatno.

Rafko Dolhar se je rodil 3. avgusta 1933 v Žabnicah v Kanalski dolini. Ko je bil otrok, so ga krstili na ime Raffaello, ker tedanja fašistična oblast ni dovolila slovenskih imen. Šele veliko pozneje je prišel s sodnim postopkom do slovenskega imena Rafko. Prav tako si je že kot otrok prisvojil poleg slovenščine in italijanščine tudi nemščino. Njegov oče, ki je prihajal s Tržaškega in bil po poklicu zdravnik na Trbižu, prav tako pa navdušen planinec in med največjimi poznavalci zahodnih Julijcev, je bil namreč zelo daljnoviden, kot je sam poudaril v dokumentarnem filmu slovenskega programa RAI »Pot iz Zelene doline«. Določil je namreč, da se je sin Rafko pri teti učil tudi nemščine. Skratka: Rafko Dolhar je bil resničen sin tromeje in že od zgodnjih mladostnih let verodostojen zastopnik alpsko-jadranske ideje. Hkrati pa je bil po zaslugi očeta prepričan Slovenec. Že kot otrok se je odlično naučil maternega jezika, tako da so pozneje, ko je v Trstu obiskoval slovensko gimnazijo, bili sprva prepričani, da prihaja s Kranjskega. Po gimnaziji je študiral medicino v Padovi. Večino poklicne poti je opravil kot družinski zdravnik, prav tako pa je na naravoslovni fakulteti tržaške univerze 25 let poučeval anatomijo. S politiko se je začel ukvarjati že kot dijak. Leta 1966 je prvič kandidiral na listi Slovenska skupnost (SSK), edini slovenski stranki v Italiji, bil izvoljen v tržaški občinski svet in bil tudi nekaj let član občinske vlade. Prispeval je k temu, da so se ob vhodu v nekatere kraške vasi pojavile prve dvojezične table, da so v Bazovici poimenovali nekatere ulice po slovenskih osebnostih, da je občina zaposlila slovenske prevajalce in da so odtlej otroci deležni ustrezne psihološko-pedagoške pomoči v slovenskem jeziku. Nenazadnje pa je bil Rafko Dolhar tudi pisatelj. Njegova bibliografija šteje okrog 20 knjig, zlasti dokumentarne literature. Pri založbi celovške Mohorjeve sta izšli tudi knjigi Odbrani listi in Zahodni rob.

Leta 2025 mu je predsednica Republike Slovenije Nataša Pirc Musar podelila državno medaljo za zasluge. Rafka Dolharja bomo ohranili v častnem spominu.