Sploh ne vemo, kako bo sedaj, brez Urbana, ko je bil aktiven na tolikih področjih. To že v časih, ko si bil zaradi slovenščine napadan in preziran. Za Urbana nikoli ni bil vzrok, da bi zato prenehal z delom za narodno skupnost. Opravljal ga je kot občinski odbornik za Volilno skupnost, kot odbornik KKZ, kot kandidat SJK, predvsem pa kot predsednik SPD Zila. Ni bil samo predsednik, bil je SPD Zila. Skozi destletja je vodil društvo in v tem času so mdr. nastale stalnica »Bivaži pr' Zile«, lutkovna skupina, ponovno tudi tamburaška skupina – tu je pri nakupu novih tamburic, ko je Urad zveznega kanclerja zaradi malenkosti delal težave pri obračunavanju, poslal podporo nazaj in tamburice plačal iz svojega žepa ...
(Daniel Mešnik)
Vest o nenadni smrti Urbana Popotnika v sredo, 28. avgusta, je daleč preko Ziljske Bistrice udarila kot blisk z jasnega neba. V četrtek, 16. maja letos, je še v družbi svoje družine ter prijateljev in znancev obhajal 70. življenjski jubilej – samo nekaj več kot četrt leta pozneje, v torek, 3. septembra, pa ga je velika množica žalnih gostov pospremila na domače pokopališče k večnemu počitku. In izkazala zadnjo čast in zahvalo sinu ziljske občine in fare s plemenitim srcem. Z Urbanom Popotnikom se je po prerani smrti njegovega brata Alojza maja 2011 v komaj 59. življenjskem letu poslovil že drugi sin Butrnove rodbine. Od treh otrok je sedaj ostal le še najstarejši sin Franci.
Domačine je Urban Popotnik zastopal kot zadnji predstavnik Volilne skupnosti v bistriškem občinskem svetu. Kot kmetu, ki je zelo zgodaj spoznal pomen ekološkega kmetovanja, in učitelju na osrednjih slovenskih izobraževalnih ustanovah, ki je kot študent leto dni predsedoval tudi graškemu študentskemu klubu, pa mu je še posebej bila pri srcu tudi slovenska narodna skupnost ob Zilji. Ali, kot je v ganljivem zahvalnem govoru poudaril Daniel Mešnik, ki ga je nasledil na krmilu SPD Zila: »Vsi se spomnimo na Urbanov: No, to boma žia nadrile! In tako smo mnogo naredili. Niso samo prireditve SPD Zila, kjer je bil Urban vedno zraven, temveč tudi projekti za ohranitev ziljščine, kot so jezikovni tečaj, zemljevid ledinskih imen in tudi digitalizacija ziljščine v okviru projekta lingua, ki brez Urbana ne bi nastali.«
Da je bil rajni Urban zelo vešč opazovalec narodnostnega razvoja ob Zilji, pa je prišlo do izraza tudi v njegovem intervjuju z Novicami septembra 2021:
Kjer so bili zavedni župniki, se je slovenščina ohranila. To se vidi na Brdu, v Melvičah, tudi v Ločah, pa na Bistrici, Zahomcu ali v Gorjah. So pa bili tudi župniki, ki so ponemčevali, recimo v Šentjuriju. V krajih kot je Štefan, so v gostilni vsi govorili slovensko, v javnosti pa slovenščine ni smelo biti. Na ljudski šoli je tam bil ravnatelj neki Kočevar, tam kmalu ni bilo več slovenske besede na šoli, tudi na Čajni ne. Danes so tudi v Štefanu in na Čajni prijave za dvojezični pouk, kar je po svoje senzacija. Se spreminja, je pa veliko zamujenega. Vprašanje je, če ne že dokončno.
Sedaj je Urbanov mili glas za vedno utihnil, a hvaležen spomin nanj bo ostal vedno živ. Vsem žalujočim velja iskreno sožalje.
Iz rubrike Osmrtnice preberite tudi