Za vedno se je vrnil v svoj rojstni kraj

Dobro se še spominjam, kako je Svitko Sienčnik, najstarejši sin legendarnega dobrolskega živinozdravnika ter kulturnopolitičnega aktivista Luke Sienčnika ter njegove žene Milke, rojene Klampferer, leta 1985 prišel na uredništvo Našega tednika. Ponudil nam je prispevek z razmišljanji o gospodarski prihodnosti slovenske narodne skupnosti na Koroškem. Takrat je deloval kot profesor na tehnični visoki šoli v Kölnu, kjer je poleg svoje stolice za delovne stroje vodil Center za energetsko tehnologijo. V njegovem centru so profesorji skupno s študenti prevzemali od industrije razne in zanimive raziskovalne projekte. 

S svojim člankom, ki smo ga seveda rade volje objavili v Našem tedniku, je Svitko Sienčnik hotel nagovoriti tudi študente iz vrst slovenske narodne skupnosti, zavedajoč se, kot je sam zapisal: »Kadra za izvirne inovacije med našimi rojaki zaenkrat nimamo. A samo izvirne inovacije dajo patente in s tem začasen monopol in primeren zaslužek za daljšo dobo.« Ob tem je bilo dobro čutiti, s kako veliko ljubeznijo je Svitko Sienčnik ostal tesno povezan s koroškimi Slovenkami in Slovenci, čeprav ga je življenjska in poklicna pot zanesla v deželo ob reki Ren. Svojo povezanost s slovensko skupnostjo je dokazal tudi kot večletni odbornik in predsednik nadzornega odbora Slovenskega znanstvenega inštituta.

Sedaj se je Svitko Sienčnik, ki je umrl 31. julija, za vedno vrnil v svojo ljubljeno rojstno domovino: minulo soboto, 14. septembra, so ga njegovi najdražji pospremili k zadnjemu počitku. Sedaj počiva v družinskem grobu na dobrolskem pokopališču.

 Luč sveta je Svitko Sienčnik zagledal 29. maja 1932. Ko je bil star komaj osem let, se je morala cela družina v upanju, da ne bo izseljena, umakniti na nemško območje Wolfsberg, na kmetijo dedka in babice. Ponemčili so tudi njegovo ime ter imeni brata in sestrice: iz Svitka je nastal Lukas, iz Milana Emil, iz Rožice Maria. Njihovega očeta pa so nacistični oblastniki kot živinozdravnika nasilno premestili v Špital ob Dravi, kjer se mu je leta 1944 posrečilo pridružiti se partizanom.

Po končani 2. svetovni vojni se je družina vrnila v Dobrlo vas. Začelo se je obdobje velikih upov, hkrati pa tudi razočaranj. V prepričanju, da se bo južna Koroška priključila tedanji Jugoslaviji, se je veliko koroških otrok, starih več kot 10 let, v upanju na boljšo prihodnost podalo na šolanje v Radovljico – med njimi tudi brata Sienčnik Svitko in Milan. In spet so se začele nove prepreke. Zaradi političnih razmer otroci tri leta niso smeli domov na Koroško. Meja je bila zaprta, otroci odtrgani od svojih staršev. Hud udarec za vse, hud udarec tudi za vso koroško slovensko skupnost.

 Svitko Sienčnik je osnovno šolo končal v Radovljici, nadaljeval srednjo tehnično v Ljubljani, kjer se je navdušil za letalstvo. To navdušenje ga je spremljalo tudi na vsej njegovi poznejši strokovni poti. Po maturi je študiral strojništvo sprva v Gradcu, po enem letu pa je nadaljeval svoj študij v nemškem Aachnu, v prepričanju, da bo v enem največjih tehničnih univerz v Evropi našel tudi boljše poklicne pogoje. Na tej univerzi je po zaključku študija nadaljeval tudi poklicno pot in se med drugim že pred 50 leti ukvarjal z inovativno tehnologijo za zaščito okolja, ki jo šele danes izkoriščamo. Ustvaril si je tudi družino z otrokoma Jadranko in Matjažem. Predčasna smrt njegovega sina Matjaža ga je posebej hudo prizadela in do zadnjega ni prebolel tega hudega udarca.

Svitka Sienčnika bomo ohranili v častnem spominu. Vsem žalujočim velja naše iskreno sožalje.