Erni Blajs (1928–2024)
Za vedno je zatisnil svoje blage oči

Te prelepe besede je vnuk Adrian napisal svojemu dediju v slovo, dediju, ki je v torek, 12. novembra, za vedno zatisnil svoje oči v krogu svojih najdražjih. Bolj primerne vnukove besede ne bi mogle biti, saj se je Erni Blajs lahko ozrl na življenje, zapolnjeno z delom in ob začetku druge svetovne vojne zaznamovano tudi s pomanjkanjem. Na žalost pa je tudi usoda kruto udarila in pustila globoke zareze.

Rojen leta 1928 je Erni Blajs, doraščajoč na gorski kmetiji v Lepeni, že v zgodnjem otroštvu izgubil oba starša. Kot 15-letnega fanta so njega in brata aretirali, ker sta partizanom prinašala hrano. Brata sta bila obtožena kolaboracije s partizani, zato so ju odpeljali v gestapovski zapor v Celovcu in nato v mladinsko koncentracijsko taborišče Moringen na Spodnjem Saškem. Tam sta morala delati pod zemljo v globini do 917 metrov v tovarni streliva.

Aprila 1945 sta bila osvobojena po enem letu in šestih mesecih prisilnega dela v taborišču. Vendar je trajalo še štiri mesece, da sta končno spet prispela v svoj domači kraj.  

Doma je bilo zdaj treba voditi kmetijo, ki jo je prevzel Ernijev starejši brat Franci. V povojnem času so iz Črne na Koroškem na kmetijo prišli tudi otroci družine Verdel – in Erni je spoznal svojo bodočo soprogo Marico in se poročil z njo leta 1955. Postala sta ljubeča starša osmih otrok: med letoma 1955 in 1975 so se rodili Pepi, Karolina, Konrad, Andrej, Maria, Erni, Tonči in Giti. Mlada družina je sprva živela na očetovi domačiji in nato v mali Kebrovi bajti, dokler se ni takrat sedemčlanska družina leta 1967 preselila v novozgrajeno hišo. Medtem ko je oče Erni med tednom delal kot drvar pri grofu, je mati Marica skrbela za majhno kmetijo in vse otroke. Svojim otrokom sta bila vzor delavnosti in marljivosti. Bila sta ljubeča starša in skušala sta vsem otrokom omogočiti dobro izobrazbo. Hkrati je leta 1977 tragična smrt komaj 16-letnega sina Andreja zapustila globoke rane v družini. 

Do svoje upokojitve je Erni delal kot izdelovalec lesenih cokel. Ko bi končno imel čas uživati s svojo drago ženo, mu je leta 2001 rak veliko prezgodaj vzel njegovo zvesto življenjsko spremljevalko Marico. Ta zahrbtna bolezen je tudi v letih 2021 in 2023 pustila veliko vrzel v družini Blajs, ko je Erni moral pospremiti še sinova Pepija in Konrada na njuni zadnji zemeljski poti. Komaj je mogoče dojeti, kako težko je to moralo biti za očeta.

Ernijeva vdanost v usodo je prav gotovo bila bistvo njegovega značaja. Saj je kljub vsem stiskam, ki mu jih je naložilo življenje, vedno premogel moč in voljo, da je šel naprej, vztrajal in dal vse od sebe. Kot priča časa je v številnih intervjujih govoril tudi o življenju v mladinskem koncentracijskem taborišču. Pri tem njegova pripovedovanja nikoli niso bila okužena z obtožbami ali s splošnimi predsodki. Čeprav so v taborišču delovno moč mladih izkoriščali do popolne telesne izčrpanosti in jih je v taborišču velikokrat zeblo, saj so bila oblačila nezadostna, nastanitev le provizorična in hrane nikoli dovolj. Nad tem se Erni tudi ni pritoževal. Le to, da je bil v taborišču po krivem kaznovan in pretepen, mu je ostalo negativno v spominu, saj je imel močen čut za pravičnost.

Erni ni bil človek veliko besed, a dal ti je občutek, da si vedno dobrodošel. Bil je tudi preprost človek. Toda čeprav sta mu delo na kmetiji in vojna preprečila nadaljnje izobraževanje, je bil razgledan in je do konca radovedno spremljal dogajanja doma in v svetu. Kot oče je bil vzor otrokom, šestnajstim vnukom ljubeč dedi, pravnuki pa so osrečevali njegovo dušo in prinašali veselje v njegov vsakdan. Delo je določalo njegovo življenje do visoke starosti. Še pri dobrih 90-ih letih je bil v gozdu, ki ga je imel nadvse rad, ter tam pripravljal drva. In ko si je nekoč zlomil nogo, je ponovno začel s pletenjem, da ne bi brez dela sedel doma. Skozi čas je tako nastalo na stotine volnenih nogavic, ki v prihodnje ne bodo grele le naših nog, temveč tudi naša srca v spominu na dedija.       

Pogrešali te bomo ...

Gerlinde Nadrag-Blajs