Karl Wutte (1953–2023)
Za vedno je minilo njegovo trpljenje

Danes so poleg jaslic in božičnih dreves navzoče tudi sveče ob krsti. Predstavljajo poslednjo luč za našega pokojnega Karla Wutteja. Velikokrat doživimo, kako se v našem življenju sredi radosti in veselja pojavita tudi žalost in trpljenje, kajti sredi življenja nas obdaja senca smrti. To čutimo še posebej v božičnem času. Toda pride še drugi Jezusov praznik, ko bomo začutili, da se v največji temi velikega petka javlja novo življenje. V tem zaupanju in veri se danes poslavljamo od našega rajnega Karla.
(župnik Slavko Thaler)  

Ko smo obhajali božične praznike, se je življenje Karla Wutteja nagibalo proti koncu – dokler ni na zadnji dan minulega leta, na silvestrovo, njegova življenjska luč za vedno ugasnila, mu ni Gospodar življenja za vedno zaprl življenjske knjige v 71. letu starosti. Življenjske knjige, polne prijetnih in neprijetnih, uspešnih in neuspešnih, žalostnih in veselejših poglavij. Toda imel je globoko vero in zaupanje pri sprejemanju življenjskih izzivov, poleg tega pa mu je bila v veliko oporo navezanost na ljudi, ki jih je imel rad.

Rajni Karl Wutte, rojen 17. julija 1953, je izhajal iz narodno zavedne Lesjakove rodbine v Breški vasi. Ko je bil mlad komaj 13 let, mu je nepričakovano umrla mama Apolonija – zelo hud udarec za mlado Lesjakovo družino. Po ljudski šoli v Šmihelu je obiskoval Slovensko gimnazijo in jo leta 1973 zaključil z maturo. Nato ga je življenjska pot vodila na Dunaj, kjer je bil kot uradnik več kot 40 let zaposlen pri avstrijski pošti.

Čeprav je postala avstrijska prestolnica njegovo novo živ-ljenjsko središče, je ostal zelo povezan z domačim krajem. V času dopusta in ob večjih praznikih je rad prihajal domov, se družil z domačini in si ga vedno spet srečal na domačih prireditvah.

Leta 2016 se je poslovil v zasluženi pokoj. Njegova velika želja je bila, da se po upokojitvi vrne domov v Breško vas. Tam so mu zagotovili tudi lastno sobo. Toda komaj se je upokojil, se je pojavila neozdravljiva bolezen, so njegove moči začele pešati. Tako je zadnja tri leta, kot je povedal na po-grebni slovesnosti šmihelski župnik Slavko Thaler, večinoma preživel v postelji doma pri bratu Francu in bil deležen požrtvovalne oskrbe svakinje Rozalije ter nečakinje Danijele. Zadnjih osem mesecev pa se mu je zdravstveno stanje tako poslabšalo, da je potreboval strokovno pomoč in nego v pliberškem domu Caritas.

Osmrtnico za Lesjakovega Karla zaključujemo s poslovilnimi besedami šmihelskega  župnika Slavka Thalerja:

Karl je bil tihega in mirnega značaja, ni veliko govoril. Pri srcu so mu bili nečakinje in nečaki. Zelo ga je prizadela smrt nečaka Marka, a o tem ni  govoril. Svojo žalost je požiral vase in sprejemal je tudi svoje trpljenje. 

 Sedaj je njegovo trpljenje za vedno minilo. 

 Vsem žalujočim velja iskreno sožalje.