Jozej Urak (1956–2025)
 »Vsakega je srečaval na isti ravni«

Zadnja tri leta, od januarja 2022, je kruta bolezen močno zaznamovala življenje Jozeja Uraka iz Nagelč. Vsa družina se je, kot je povedal šentprimški župnik Hanzej Rosenzopf na pogrebni slovesnosti minuli petek, 7. februarja,  čudila, kako dobro je njegovo telo sprejemalo kemoterapijo, da ni začutil kakšne bolečine, da je lahko skoraj do konca svojega življenja delal to, kar ga je veselilo. In vendar je prišel dan, ko so ga v torek, 21. januarja, peljali v bolnišnico v Šentvid ob Glini, ker se je njegovo zdravstveno stanje poslabšalo, dokler ni v petek, 31. januarja, prav na godovni dan ustanovitelja salezijanskega reda Don Bosca, potem ko sta mu  hčerka Doris in njen mož Samo še zapela pesem, mirno izdihnil.

Oče rajnega Jozeja Tomej Urak je izhajal iz Buhovnikove rodbine v Nagelčah, njegova mama Katarina, roj. Urank, pa iz Kavhove v Encelni vasi. Starejši se gotovo še spominjajo, ko sta na celovškem Benediktinskem trgu prodajala kmečke dobrote. Sin Jozej je po ljudski šoli v Šentprimožu nekaj let obiskoval Slovensko gimnazijo, nato pa se izučil za mehanika. Z ženo Fini, ki je prav tako izhajala iz Nagelč, si je ustvaril lasten dom in družino z otroki Doris, Patrizio, Katjo In Yvonne, a je hišo napolnila tudi velika žalost, ko je mlada družina stala ob odprtem grobu in se poslovila od sina Lea.

  K policiji je prišel leta 1976 in se v prvih letih izobraževal na Dunaju. Leta 1982 se je vrnil na Koroško in bil leta 2005 dodeljen deželnemu prometnemu oddelku v Krivi Vrbi, kjer je do upokojitve (med drugim z motornim vozilom) skrbel za varnost na cesti. Pri tem se nikoli ni obnašal neprijazno do udeležencev prometa. Nasprotno: bil je do njih izrazito človeški ter marsikdaj je zatisnil tudi oko. Na vse te vrline je na pogrebni slovesnosti, ki so se je udeležili tudi številni bivši Jozejevi kolegi, še posebej opozoril vodja deželnega prometnega oddelka Adi Winkler. V dokaj čustvenem govoru ga je označil kot zglednega policista do kolegov »in do udeležencev prometa.«

Jozej Urak pa je bil prav tako z veseljem dolga leta član župnijskega sveta in mežnar v Šentprimožu. Nalogo mežnarja v Šentprimožu, na katero ga je nagovoril nekdanji dolgoletni župnik Franc Krištof, je izvrševal več kot 40 let. V šentprimški cerkvi je bil doma, v njej je bil njegov dom. In poskrbel je za to, da je bila tudi okolica cerkve urejena.

Nenazadnje pa je bil Jozej Urak zelo družaben. Hanzej Rosenzopf: »Za znance in žlahto si je rad vzel čas. Vsako delo je pustil, če ga je kdo obiskal. Velikokrat je vabil, rad je bil gostitelj. Bil je človek, ki je hotel, da se v žlahti vsi razumejo. Sam pa je vsakega srečaval na isti ravni.«

Vsem žalujočim velja iskreno sožalje.