V tujini je našel tudi svoj zadnji dom

Tam pod Peco sem doma,
ta kraj se prav dobro pozna.
Tam visoke so gore
in tudi še ravno polje.
Bertl Lipuš

Pod Peco, ki jo opeva podjunski muzikant Bertl Lipusch, je bil nekoč doma tudi Stefan Lopinsky. Rodil se je na božični dan, 25. decembra 1947, v Močilnikovi hiši v Spodnjih Libučah, kjer so živeli njegovi starši Margareta († 2012) in Vasilij Lopinsky († 1977), dokler se niso ob božiču 1971 preselili v lastno hišo v Dvoru pri Šmihelu. 

Ko je njun sin Štefej bil v 19. letu starosti, se je januarja 1966 s prijateljem Bertlom Bretschkom na hitrico odločil, da zapusti deželo pod Peco. Še prej se je skupaj s prijateljem Bertlom Lipuschem pri nekdanjem pliberškem podjetju Grauf izučil za mizarja. Ko je zapustil svoj dom v kraljestvu Kralja Matjaža, je bil njegov brat Christian mlad pet let, njegova sestra Hedi štiri leta, njun brat Walter, prvi sin zakoncev Margarete in Vasilja Lopinsky, pa se je leta 1960 vse prerano smrtno ponesrečil.

Začetki v Avstraliji so bili za Štefeja vse drugo kot lahki. Prišel je v »deželo na drugem koncu sveta« brez najmanjšega znanja angleščine, začel je menjavati delovne službe in delovna mesta, hkrati pa se oddaljevati od svojih domačih in svojega domačega kraja pod Matjaževo Peco. Še posebej hudo pa je bilo, ko ga je prizadela huda nesreča, ki je zahtevala celoletno zdravljenje. Ob vsem tem ni imel nobenih kontaktov do svoje družine na Koroškem, ki je bila docela obupana, kot je pozneje zaupala Štefejeva mama Margareta novinarki Rozini Katz-Logar: »Vsa pisma so prihajala nazaj.« Njegov oče, ki je umrl leta 1977, ne da bi sin Štefej izvedel za njegovo smrt, pa je bil kljub temu prepričan, da je sin še vedno med živimi.

Leta 1984 je postalo avstralsko mesto Melbourne Štefejevo stalno bivališče, kjer si je ustvaril družino z življenjsko sopotnico Angeliko in z dvema otrokoma. Leta 1994 ga je v Melbournu obiskala tudi njegova mama. In ko se je Stefan Lopinsky pred začetkom tega tisočletja, leta 1999, v Melbou-rnu nepričakovano pojavil na koncertu Okteta Suha in Tria Lipusch, je bilo presenečenje in veselje za vse, še posebej pa za njegovega nekdanjega delavskega tovariša Bertla, nepopisno, kot če bi prišel na koncert sam božiček, koroški »kristkindl«. In ko sta se po skoraj 35 letih spet srečala, je bilo zaznati, da Stefan Lopinsky še ni docela pozabil svoje slovenske materinščine.

 Nič manj presenetljivo in pretresljivo ni bilo poleti 2004, ko se je Štefan Lopinsky po 38 letih prvič spet podal v svojo koroško domovino, se srečal s svojimi najdražjimi v domačem Dvoru pri Šmihelu. Ob tej priložnosti mu je Rozina Katz posvetila tudi obširno reportažo pod ustreznim naslovom  »Die späte Rückkehr des verlorenen Sohnes« (Pozna vrnitev izgubljenega sina). Veselje je bilo neverjetno, Dvorjani so mu pripravili pravi vaški praznik s šotorom in ob glasbi Tria Lipusch. Prav tako je bil »izgubljeni dvorski sin« vesel, da je po več desetletjih lahko obiskal tudi pliberški jormak. In še pozneje se je z veseljem trikrat vračal v rodno domovino – zadnjič lani, kot da bi slutil, da se za vedno poslavlja od brata Christiana ter sester Marce in Hedi ter prijateljev in znancev izpod Matjaževe Pece.

V soboto, 7. septembra, je Stefan Lopinsky v svoji drugi domovini, v Melbournu, za vedno zatisnil svoje oči v 77. letu starosti. Na pogrebu, ki so ga lahko koroški sorodniki in prijatelji spremljali preko skypa, sta njemu v slovo zadoneli tudi pesmi »Tam pod Peco sem doma« (Bertl Lipusch) in »Avstrija, Avstralija« (Danilo Katz/Stefan Petjak & Lipusch). Vsem žalujočim velja iskreno sožalje.       Janko Kulmesch