V Pliberku je našel tudi zadnji dom

Je čas, ki da,
je čas, ki vzame,
je čas, ki celi rane 
in je čas, ki nikdar ne mine,
ko zasanjaš se v spomine. 

»Celih 15 let sem z ženo Sybille užival dopust pri Bertlu Starmužu na Žamanjah,« je pripovedoval Wolfgang Mikula v pogovoru z Novicami ob svoji 70-letnici januarja 2023. »Spoznala sva mentaliteto koroških Slovenk in Slovencev. Za naju je postalo vedno bolj jasno: v dvojezični Podjuni si hočeva ustvariti svoj dom.« 

In tako sta tudi naredila.  Prišla sta v Pliberk, ki je bil za Wolfganga Mikulo »simbol dvojezične Koroške«, njegova žena Sybille pa se medtem ne uči samo pri Jožku Hudlu slovenščine, temveč je prav tako postala pevka mešanega zbora »Podjuna«. Sedaj je Pliberk postal za Wolfganga Mikulo kraj, kjer je mestno pokopališče postalo tudi njegovo zadnje zemeljsko počivališče: v noči od torka, 5. novembra, na sredo, 6. novembra, je po daljši hudi bolezni za vedno zaspal in se poslovil v večnost, kjer ni več trpljenja in ne bolečin, temveč le še nebeški mir in trajna sončna toplina. 

 Preden je v Pliberku našel svoj  dom, je s svojo ženo, hčerko svetovno znanega pristaniškega mesta Hamburg, živel celih 31 let na Dunaju. Na Dunaju je rajni Wolfgang, velik ljubitelj ljudi in narave, potem ko je nekaj semestrov študiral kmetijstvo, ustanovil podjetje za prevoze s taksijem. Na Dunaju je preko prijatelja slučajno spoznal tudi posebno vrsto igre biljard: snooker, o kateri je bil prepričan, da omogoča igralcu boljšo koncentracijo ter meditativno regeneracijo. Januarja lani je ustanovil  Snoccer klub tudi v Pliberku, a ga je moral predčasno za-preti. Pojavila se je neusmiljena bolezen, ki ga ni več hotela izpustiti iz krempljev.

Wolfgang Mikula je bil zelo ponosen tudi na svoj rod in še posebej na Janka Mikulo, »očeta« koroškoslovenske him-ne »Rož, Podjuna, Zila«. Do smrti je hranil sliko, na kateri je njegov oče Franz Mikula ovekovečen kot deček med častnimi gosti Mikulove primicije v Ločah. Pozneje je njegov, medtem že več let pokojni oče, postal sodnik, sprva v Šentvidu ob Glini, nato v Celovcu. V tem času sta se tudi razšla: oče rajnega Wolfganga in sorodnik »očeta« himne koroških Slovenk in Slovencev je bil namreč do smrti hud na svojega sina, ki je še posebej v 70. letih prejšnjega stoletja aktivno podpiral slovensko narodno skupnost pri njenem prizadevanju za uresničitev narodnih pravic. Hud na sina, ki se je zavestno naselil v Pliberku in bil do zadnjega ponosen na svoje korenine.

 Srečno, Wolfgang! Vdovi Sybilli izrekamo iskreno sožalje.