Anica Dersula (1941–2025)
Užmanovi Ani v slovo

Vedno spet sem srečala ljudi, ki so me spremljali in mi pomagali do svoje smrti. Hvala vsem – velik Buh vonej! Vsak dan sem žebrala zanje, in tudi za ljudi, ki mi niso bili naklonjeni.

26.6.2025 Celovec Klagenfurt Janko Kulmesch

Te besede je Ani Dersula sama napisala za pridigo za svoj lasten pogreb, prebral pa jo je župnik slovenske fare v Celovcu Jože Andolšek na poslovilni maši minuli petek, 20. junija, v župniji sv. Cirila in Metoda. Smrt bivše dolgoletne sodelavke knjigoveznice v Mohorjevi tiskarni v torek, 17. junija, je prišla za vse, ki so jo poznali, docela nepričakovano. Sicer je leta 1994 zbolela za rakom, a se je s podporo svoje družine, še posebej sestre, pogumno spopadla z boleznijo in jo premagala.

Rajna Ani je izhajala iz Užmanove rodbine v Šentpetru pri Šentjakobu, kjer se je rodila 14. marca 1941. Zelo zgodaj je izgubila starše, zato je skupaj z bratom Hanzijem, upokojenim dolgoletnim grebinjskim župnikom, ter sestro Mici doraščala pri starih starših na domači kmetiji. Tam so ji bile privzgojene vrednote, kot so zaupanje, vera, poštenost in dostojanstvo. Tem vrednotam je ostala zvesta do konca svojega vse drugo kot lahkega življenja.

Šolanje je Užmanova Ani zaključila v gospodinjski šoli v domačem Šentpetru. Po šolanju se je sprva zaposlila v gospodinjstvu, nato v knjigoveznici Mohorjeve tiskarne, kjer je bila zaposlena vse do upokojitve. Bila je skrbna in hkrati zelo solidarna sodelavka, ki je vedno gledala, da je tudi tedanji Naš tednik pravočasno prišel na pošto. Močno in ljubeče pa je bila povezana tudi s sestro in svakom do njune smrti. Pomagala jima je na domačiji in pri vsakdanjih opravilih, prav tako pa je podpirala nečakinjo z družino do svoje prerane smrti.

Človek zagleda luč sveta v porodnih bolečinah in njegovo živjenje, kakšno bo in kako dolgo bo trajalo, pa je položeno že v njegovo zibelko. Moje življenje je bilo zelo težko, brez ljubezni staršev in tudi brez lastne družine. Te poti velikokrat nisem mogla sprejeti. Velikokrat sem občutila tudi od ljudi in okolja, da nismo toliko vredni kot drugi, ker smo bili brez staršev. Na moji poti so mi pomagali predvsem dedej in babica, kjer sem prejela globoko vero, brez katere ne bi zmogla te poti (iz Aničine pridige).

Anico Dersula bomo ohranili v lepem spominu, v upanju, da je sedaj v objemu nebeškega sonca našla svoj večni mir in pokoj.

Vsem žalujočim velja iskreno sožalje.