Mihael Kristof (1959–2025)
Užmanovemu Mihiju v zadnji pozdrav 

Njegov oče Hanzi Kristof je izhajal iz znane Jakopčeve rodbine v Veliki vasi, ki je dala krški škofiji dva duhovnika – legendarnega župnika v Šentvidu v Podjuni Franca Krištofa († 1989) in dolgoletnega škofijskega kanclerja Mihaela Kristofa († 2024). Njun brat Hanzi Kristof se je poročil na Užmanovo kmetijo v Šentpetru pri Šentjakobu, v zakonu z Užmanovo Mici, sestro upokojenega dolgoletnega grebinjskega župnika Hanzija Dersule, pa se je 11. septembra 1959 rodil njun najstarejši otrok – sin Mihael. Užmanov Mihi na žalost ni imel milosti, da bi dočakal visoko starost: v torek, 1. aprila, se je vse prerano, v komaj 66. letu starosti, podal na svojo zadnjo rajžo v večnost, kjer ni trpljenja in ne bolečin, kjer  vladata le še nebeški mir in pokoj.

 Mihael Kristof je bil poleg poklica aktivno povezan z domačo faro in z domačim kulturnim ustvarjanjem. Po koncu ljudske in glavne šole je več kot 33 let navdušeno pel pri šentjakobskem cerkvenem zboru. V mladih letih je nastopal tudi pri slovenskih gledaliških predstavah, prav tako je več let pel pri zboru Rož, ki je pod vodstvom Lajka Milisavljeviča navduševal občinstvo doma in na tujem. 

Prvotno se je Mihael Kristof izučil za mehanika, nato se je odločil, da se poklicno preusmeri: leta 1980 se je zaposlil pri avstrijski carini v Podkloštru, več kot deset let pozneje, leta 1991, pa pri carini na Karavanškem prredoru, kjer je navezal tudi prijateljske stike s kolegi na slovenski strani meje in so se ta prijateljstva ohranila do danes. Po združitvi carine s policijo je bil leta 2004 žandar, še prej pa je opravil policijski izpit. Na Karavanškem predoru je bil nastavljen do leta 2009, nato pa je bil do upokojitve zaposlen pri avtocestni policiji.

 Še posebej si je Užmanov Mihi želel ustvariti družino. Leta 1996 se je oženil z Marto Fugger, po ločitvi leta 2006 pa je na nekem romanju spoznal svojo drugo ženo Elfriede, s katero je leta 2009 sklenil zakonsko zvezo in postal leto navrh oče hčerke Kristine. Ta je bila njegov največji zaklad in je ves svoj prosti čas posvetil njej in družini. Poleg družine pa mu je bila zelo pri srcu tudi pristna domača družba. Ni bilo dneva, ko ne bi na kavo ali »ou« (pivo) povabil v svojo hišo prijatelja ali soseda, bodisi po telefonu ali če ga je zagledal na terasi.

Danes, ko ga ni več med živimi, ga bodo zelo pogrešali. Še prav posebej pa bo manjkal ženi Elfriede ter hčerki Kristini, prav tako pa njegovim ožjim sorodnikom. Njim in vsem ostalim žalujočim velja iskreno sožalje.

 Pogreb žare bo prihodnji petek, 11. aprila, ob 11.00 v Šentjakobu v Rožu.