Franc Kukovica (1933–2025)
Utihnil je njegov klic po pravičnosti   

»Franc Kukovica, rojen leta 1933 v Plaznici blizu Železne Kaple, je divjanje nacifašizma občutil na lastni koži. Že v prvem razredu mu je učitelj prepovedal govoriti slovensko. Ta travmatični dogodek je dečka zaznamoval za celo življenje in v njem vzbudil željo po pravičnosti.« Tako piše na platnici knjige Franca Kukovice »Nepozabljeno. Otrok med nacizmom«, ki jo je leta 2006 izdala SPZ (založba Drava). Avtor sam pa v uvodu poudarja: »Če bom kdaj sam postal učitelj, sem se pozneje zaobljubil,  ( ... ) da nikoli ne bom brez protesta dopuščal omalovaževanje slovenskega jezika, ki je bil na Koroškem nekoč jezik večine, in da bom svojo poklicno in zunajšolsko delovanje usmerjal tudi v prid enakopravnega slovenskega in nemškega jezika.«

Tej svoji zaobljubi je Franc Kukovica ostal zvest do konca življenja. Življenja, ki je trajalo več kot devet desetletij in bilo zaznamovano z doslednim in nenazadnje, kljub hudim nasprotovanjem, večinoma uspešnim bojem za enakopravno upoštevanje koroških Slovenk in Slovencev ter drugega deželnega jezika. Sedaj je, za mnoge nepričakovano, za vedno utihnil njegov uporen glas, je za mnoge nepričakovano za vedno utihnil njegov klic po pravičnosti. V noči na minuli petek, 11. julija, je Franc Kukovica umrl v 92. letu starosti.

Rajni, rojen 2. novembra 1933 v hiši, ki je bila last Tovarne celuloze Rebrca, je izhajal iz običajne južnokoroške delav­ske družine. Njegov oče je bil v rebrškem podjetju zaposlen kot električar in je skupaj z mamo aktivno podpiral slovenske partizane na Koroškem. Tako je sin Franc že kot otrok spoznaval uporniško gibanje proti nacističnemu režimu. Ta leta ter vedenje nacističnih oblastnikov so postala njegova prva narod­nopolitična šola.

V Ljubljani je obiskoval učiteljišče. Tam je spoznal in vzljubil tudi svojo bodočo ženo Slavko, s katero si je pozneje na Koroškem ustvaril lasten dom in družino s hčerkama Ingrid in Waltraud. Učiteljišče je v Ljubljani zaključil leta 1952, na Koroškem pa se nato kot učitelj iz političnih razlogov ni mogel zaposliti vse do leta 1961. V teh osmih letih je delal kot tovarniški delavec in se pozneje aktivno vključil v žitrajsko socialdemokratsko stranko, ki jo je med letoma 1970 in 1973 zastopal tudi kot podžupan in član predstojništva v žitrajskem občinskem svetu.

Kot mož z izrazitim čutom za pravičnost in enakopravno sožitje se ni mogel strinjati s politiko svoje socialdemokratske stranke, ki se je predvsem pod deželnim glavarjem Leopoldom Wagnerjem podala na striktno nemškonacionalno pot. Zapustil je žitrajsko SPÖ in je leta 1979 kandidiral za EL Žitara vas, ki jo je do leta 1991 zastopal v občinskem svetu vseh 12 let. Prav tako se je  med letoma 1982 in 1992 odločno zavzemal za pravice koroških Slovenk in Slovencev kot podpredsednik ZSO, prav tako pa tudi za sožitje znotraj narodne skupnosti.

Kot pedagog in šolski ravnatelj v Žitari vasi med letoma 1974 in 1995 mu je bilo še posebej pri srcu dvojezično šolstvo. Njegov (uspešen) boj v znamenju samopomoči za dvojezične napise v žitrajski ljudski šoli, zelo dobro in izčrpno dokumentiran v knjigi »Haiders Exerzierfeld« (Mirko Messner, Vida Obid, Andrej Leben), se je zapisal v koroško zgodovino. Kot ustanovitelj Pedagoškega združenja leta 1984 pa je, kot je ob njegovi smrti zapisal koroški dnevnik Klei­ne Zeitung, »položil temelje za trajni razvoj dvojezičnega šolstva na Koroškem«. Prav tako so po njegovi zaslugi razširili dvojezično šolstvo na 4. letnik. V znamenju samopomoči pa je bil tudi njegov boj skupaj s krajani za dvojezično tablo na Selah pri Žitari vasi. Tudi pri tem boju so ga nasprotniki skušali zlomiti, mdr. s kazenskimi prijavami. Kukovica je bil vztrajen, Sele pa so dobile dvojezično krajevno tablo. 

Franca Kukovico bomo ohranili v častnem spominu. Vsem žalujočim velja iskreno sožalje.

Pogreb žare bo 26. julija v Žitari vasi (molitev: 14.00, maša: 15.00).