Adolf Picej (1925–2024)
Ustvarjal je skoraj celo stoletje

Polje, kdo bo tebe ljubil,
ko bom jaz v grobu spal?
Ljubil žar me bo spomladi,
ki nad mano bo sijal.
Jaz pa bom pomlad naprosil,
naj gre mimo tvojih tal.

S to pesmijo se je škocjanski moški zbor »Vinko Poljanec« zadnjič poslovil od Dolfa Piceja, ki je v ponedeljek, 8. januarja, za vedno zatisnil svoje oči in ko so ga v četrtek, 11. januarja, po maši zadušnici pospremili na škocjansko pokopališče k zadnjemu zemeljskemu počitku. Kot je dejal župnik Mirko Isopp na po-grebni slovesnosti, je Vinko Poljanec (1876–1938), prva slovenska smrtna žrtev nacističnega režima na Koroškem, bil tudi krstitelj pokojnega Mohorjevega očeta z Žamanj, rojenega 8. junija 1925. 

Skoraj celo stoletje je Dolf Picej živel na tem svetu v družbi svojih najdražjih in postal priča hitro spreminjajočih se dogajanj doma in po svetu, jih spremljal do zadnjega redno in z velikim zanimanjem. Doživel je predvojni čas, ki se je končal s katastrofo Hitlerjeve diktature in 2. svetovne vojne. Doživel pa je tudi čas povojnega preporoda, v katerem je kot kmet in gostinski podjetnik tudi sam zapustil velike sledove ustvarjalnosti in trajnosti. Poleg tega je veljala njegova velika ljubezen slovenski kulturi. Sam je leta 1978 sodeloval pri igri Slovenske prosvetne zveze »Samorastniki« in bil tudi predstavnik Samostojne slovenske liste v škocjanskem občinskem svetu ter odbornik Posojilnice v Dobrli vasi.

Rajni Dolf je izhajal iz Tedlnove rodbine na Žamanjah, iz katere je izhajal tudi njegov brat Franc, legendarni vodja Gospodarske liste (GWL) Škocjan, ki se je novembra 1981 pri delu v gozdu smrtno ponesrečil. Do 14. življenjskega leta je Dolf Picej obiskoval šolo v Škocjanu, nato v Tinjah, kjer jo je tudi uspešno zaključil. Nato je sledila doba, ko je moral opravljati delovno obveznost v nemškonacionalnem domu »Karl-Hönck Heim« na domačih Žamanjah, v domu, kjer so poleg telovadbenih vaj vzgajali mladino v nacionalsocialističnem duhu. Naslednji korak, h kateremu je bil kot 17-letni fant prisiljen, je bilo služenje v nemški vojski. Moral se je boriti za »3. rajh« na fronti pri Neaplu, kjer je bil tudi ranjen in je prišel v ameriški lazaret v Montecasinu.

Na domače Žamanje se je Dolf Picej lahko vrnil šele leta 1946. Istega leta se je tudi oženil. Njegova življenjska sopotnica je postala Zofej Hutter, ki je izhajala iz Večne vasi in katero so posvojili pri Mohorju na Žamanjah, Mohorjeva kmetija pa je postala njegova druga domačija. V zakonu se je rodilo pet otrok; prvega so krstili na očetovo ime Adolf, a je umrl kmalu po rojstvu. Nato so sledili sin Adi ter hčerke Marjana, Susi in Hilde, katerim je bil skrben in ljubeč družinski oče.

Z ženo Zofej sta pridno in uspešno gospodarila na kmetiji, hkrati pa je pokojni Dolf spoznal tudi gospodarski pomen turizma. Ustvaril je priljubljeni »Hotel ob jezeru«, ki ga je po njem vrsto let uspešno vodil njegov sin Adi skupaj z ženo Eriko, danes pa ga skrbno vodi vnuk Daniel. Še posebej hudo ga je leta 1995 prizadela smrt žene Zofej, nakar je zanj ljubeče skrbela njegova hčerka Marjana. Sicer pa rajni Dolf tudi v pokoju ni miroval in je še v visoki starosti opravljal dela na svoji domačiji.

Sedaj uživa Dolf Picej večni mir in pokoj. Ali, kot so na osmrtnici napisali naslednje besede pesnika Toneta Kuntnerja:

Samo to še opravim,
samo to še storim.
Potem se spočijem
in umirim.

Vsem žalujočim velja iskreno sožalje.