Jozi Pack (1935-2025)
Umrl je Jozi Pack

Udeleženci letošnjega pohoda po ledinah v Kotmari vasi so v nedeljo 29. junija, komaj dospeli v hudi vročini na cilj pri Tomanu na Ilovju, ko jih je prizadela vest o smrti Jozija Packa. Bil je v 80-tih letih prejšnjega stoletja iniciator te oblike spoznavanja in ohranjevanja starih geografskih imen na Gurah.

V petek, 4. julija, smo se na kotmirškem pokopališču za vedno morali posloviti od izjemnega človeka, od vnetega ljubitelja domače slovenske besede Jozija Packa, Boštjana v Trabesinjah.

Ni človeka, ki se mu Jozi ne bi vtisnil v spomin! Eni ga imajo v spominu navihanega, nasmejanega, vedno s kako šalo na jeziku, ki je rad pomagal; drugi kot spornega, včasih robatega, samozavestnega moža.

Jozi Pack se je rodil pred 90 leti pri Krznarju na Plešivcu, tri leta pred »anšlusom«! Bil je star sedem let, ko so nacisti leta 1942 hoteli deportirati Krznarjevo družino; ta kruta usoda jih ni doletela, ker je zdravnik, ki je bil v hiši prisoten po težkem porodu, vložil svoj veto, saj je bila  mama v kritičnem stanju. Vsa leta v ljudski šoli je Jozi doživljal prepoved in zaničevanje svojega materinega jezika; doživel je, kako so na šolskem dvorišču sežigali slovenske knjige. Ko se je podrl Hitlerjev režim, mu je bilo deset let; v povojnih letih se je kot mlad fant vključil v poživitev slovenskega kulturnega življenja Gorjancev in rehabilitacijo slovenskega jezika. S 23 leti je moral doživeti, da so ukinili obvezno dvojezično šolstvo!

Izučil se je za zidarja, bil do leta 1972 polir. Leta 1973 si je pridobil koncesijo za zidarskega mojstra in ob krepki podpori svoje prve žene Eli, ki je v 90-tih letih po težki bolezni prerano umrla, vodil svojo lastno podjetje. Skupaj z Eli sta imela tri otroke: Joška, Magdo in Andreja.

Petje je bilo zanj prava življenjska sila. Pel je najprej v krogu domačinov na Plešivcu in Kotmari vasi. Tam je še živel spomin na legendarni Gorjanski kvartet pod vodstvom Foltana Stangla, Jozi pa je pel pod vodstvom Lojzka Hribarja in slovitega Pavleta Kernjaka. Z združenimi zbori je pel na Koroškem, v Sloveniji, Trstu in Dunaju. S svojim glasom je tedaj zaslovel kot solist. Ker je verjel tudi v spravo, je nekaj let pel v zboru Koschatbunda,  v času ortstafelšturma je razočaran zapustil ta zbor, ker se je razpoloženje proti Slovencem zaostrilo!

   Od leta 1973 je kot predsednik Gorjancev vsega skupaj 17 let oblikoval prosvetno delo v Kotmari vasi. V tem obdobju je postavil temelje za delovanje društva: prebudil je zbor; dal je pobudo za Vigredni koncert, pohode po ledinah, začel z veselico.

Z upokojitvijo leta 1995 se je poglobil v novo dejavnost, ki jo je prej le mimogrede opravljal: Začel je z ohranjanjem domačega slovenskega narečja: Kot prvi je sistematično zapisoval geografska imena (travnikov, polj in gozdov ...) in jih na podlagi parcel umestil v ročno izdelane zemljevide. Ti zemljevidi so pravi spomeniki naše pretekle kulturne po­krajine. Tudi sam si je s tem postavil spomenik, saj so dokaz slovenskega življenja na tem predelu južne Koroške. Zelo je bil ponosen na uvrstitev ledinskih in hišnih imen v avstrijski seznam Unescove nesnovne kulture.

Muhast kot je bil, je  ­ljudem na »hobec puhledu«: izdelal je »ABCdo kreganja«. Zbral je 655 izrazov od Afre preko Čurija, Hvadovnjaķa, Ķrofača do Žnodre. Zapisoval je domače izraze za rastline in ptice. Zbiral je informacije in fotografije o domačijah,  o padlih v obeh svetovnih vojnah, o odporu proti Hitlerju.

Velika opora mu je bila dve desetletji druga žena Nani, ki ga je prav v zadnjih dveh letih po smrti sina Joška podpirala in držala pokonci!

Gorjanski in cerkveni pevci so sooblikovali pogreb, ki ga je vodil župnik Sylvere Buzingo.                                                                                      

~Vinko Wieser