»Tvoji otroci in vnuki nosijo tvojo lepo podobo v sebi in v svet«

Vse poti so večno stare, vse gredo naproti smrti.
Vsem je na začetku rojstvo, vsak korak je večno nov.  

Te globoke misli Kajetana Koviča so zapisane na spominski kartici za Uši Schellander. Saj vemo, tako je, in vendar, ob smrti ljubljenega, spoštovanega človeka je to boren trošt. 

Pretresljivo in nesprejemljivo je bilo videti Ušijino krsto in žalujočo družino, soproga Romana in čudovitih pet otrok ter osem vnukov, ki so ji bili središče in ljubezen življenja, kakor ona njim.

Vrstijo se mi ob tem slike iz življenja Uši Schellander, rojene Kelich, leta 1960 pri Čevhu na Zgornjih Bajtišah: Gledam na lepa skupna šolska leta v Slovenski gimnaziji in v domu šolskih sester v Provincialni ter na neštete skupne nastope z gledališko skupino »Oder Mladje«, na to, kar nas/naju je tesno povezalo in oblikovalo za celo življenje.

Pred očmi in v spominu mi je Uši – v smehu ob majhnih in večjih absurdih življenja, kot trezna in bistroumna opazovalka, obdarjena s finim humorjem in ironijo. Pa tudi Uši  – srečna v krogu svoje družine, suverena, mirna, ljubezniva in humorna mama, nato fizično uničena Uši na smrtni postelji, ki se nasmehne edinokrat na tisti popoldan, pet dni pred smrtjo, ko stopijo v sobo vnuka Helena in Jurij ter hčerka Julija.  

Vidim in slišim tudi odlično in navdušeno pevko Uši v raznih pevskih sestavih, v ansamblu Drava, v MePZ Gorjanci, v Komornem zboru Borovlje, v duetu z Mag--do Koren na posnetku njune prikupne single plošče »Jaka gre v Tivoli«. Tu je tudi članica in kulturna delavka Uši v slovenskih društvih v Kotmari vasi in v Borovljah, pa tudi redna obiskovalka kulturnih prireditev ter navdušena bralka literature, poslušalka in zbiralka glasbe sveta in ljubiteljica domače slovenske narodne pesmi. – Pa tudi socialno angažirana žena, oskrbovalka svoje sedaj nad 90-letne mame, nadomestna babica in prostovoljna sodelavka v nevladnih organizacijah. Vidim tudi mlado študentko biologije, članico Kluba slovenskih študentk in študentov na Dunaju na začetku 1980. let, kateremu je leto dni predsedovala in v katerem je spoznala tudi svojega soproga in zvestega, srčnega sopotnika skozi 45 let, zdravnika Romana Schellandra. Pred oči pa mi stopa tudi najstnica Uši pred odprtim grobom strica Pepija, tri leta kasneje pred grobom ljubljenega očeta Pepija, in – pred 10 leti – sestre Finije, srčne zaupnice in prijateljice. To so travmatični udarci in globoke duševne rane, ki se ne zacelijo docela in zapuščajo doživljenjsko otožno melodijo. 

V lepem spominu mi ostaja Uši predvsem kot človek, ki ne toži, ne olepšuje, ne ponižuje, ki ni nikdar prevzeten, ki pa je zmeraj tankočuten, pozoren, izreden. Služila je življenju in ideji humanizma v najboljšem, najlepšem pomenu, samoumevno, mirno, brez škiljenja na aplavz, v predanosti družini, kulturi, slovenski besedi … odprta v svet, s širokim obzorjem in veliko pripravljenostjo pomagati in se razdajati – mogoče preveliko. 

Vedno sem te občudovala, vedno si mi bila in boš draga, Uši! Večna luč ti sveti! Tvoja družina, tvoji otroci Julija, Janez, Pavel, Klara in Katarina in vnuki nosijo tvojo lepo podobo v sebi in v svet. Lepšega spomenika ni.                        

Mira Grötschnig-Einspieler