Maks Piko (1935–2025)
Srečno, Maks!

V nedeljo, 24. avgusta, bi Maks Piko – Lajmižev Maks iz Vidre vasi prelistal 90. list svoje bogate življenjske knjige. Toda Gospodar življenja, ki ga je vse življenje častil, to še posebej kot dolgoletni cerkveni pevec, je odločil, da ga odpokliče v raj nebeškega veselja, kjer sedaj uživa skupaj s svojo ženo Marijo († 2020) večni mir in pokoj. V soboto, 21. junija, se je poslovil za vedno od svojih najdražjih – od hčerke Martine ter sinov Milana in Toneja, prav tako od svojih ljubljenih vnukinj Magdalene in Eliane ter vnukov Simona, Jana, Samuela in Gabriela.

Rajni je zagledal luč sveta na gorski kmetiji pri Golaku na Dolgih Brdih pri Prevaljah. Izhajal je iz družine z desetimi otroki, v kateri so petje pisali z velikimi črkami in ki je bila tudi v sorodstvu z Luko Kramolcem (1892–1974), znamenitim slovenskim skladateljem in zbiralcem ljudskih pesmi. Kot otrok je nepo­sredno doživel krute vojne razmere. Ko je videl, je pripovedoval urednici tednika Nedelja, kako so nacisti v šoli sežgali vse šolske knjige, jih je njegov brat rešil cel nahrbtnik in jih prinesel domov. Prav tako pa je bil priča, kako je 30 in drugi dan spet 30 nemških policistov zasedlo domačijo, v dolini pa je videl tudi usodo ustašev, ki se na Poljani skupaj z Nemci niso hoteli predati partizanom.

Po vojni je dve leti služil vojaški rok na bolgarski meji, nato v Beogradu, kjer je z oficirji igral nogomet in odbojko, prav tako pa se je naučil igrati šah. In tudi v vojski mu je bila zvesta spremljevalka slovenska pesem. 

Prišel pa je čas, ki je za Maksa Pika pomenil temeljito prelomnico v njegovem življenju. Njegov brat Fridl se je že leto prej preselil na avstrijsko Koroško, v Sinčo vas, za njim pa se je leta 1958 podal tudi njegov brat Maks v objem Matjaževe Pece in Obirja. Tedanji šentlipški župnik Kristo Srienc (1910–2002) ga je povabil, da kmetuje na farnem posestvu v Tihoji. In ko se je leta 1959 izpolnila velika želja šent­lipškega žpnika, da bi prevzel faro Šmihel in nato tudi pliberško dekanijo, je postalo šmihelsko župnišče s kmetijo Maksov novi dom, domačini ter pevski prijatelji pa so ga spoštljivo imenovali »farovški Maks« – dokler se ni leta 1961 oženil z Lajmiževo Marijo, s katero si je ustvaril tudi družino s tremi otroki, Lajmiževa kmetija pa je odtlej postala njegov trajni dom.

Kmečko delo je Maks Piko, ki je nekaj let delal tudi pri lesnem podjetju Štefana Trampuscha v Nonči vasi, poleg tega pa je bil za Slovenski spored ORF več let vremenar s šaljivo-duhovitimi anekdotami, vzljubil že v zgodnji mladosti na domači gorski kmetiji in je njegovo ljubezen do kmečkih opravil  znal ceniti tudi legendarni šmihelski župnik. In tudi ljubezen do petja je Maks Piko vsrkaval že zelo zgodaj. Že njegov oče Maks in njegova mama Frida sta skrbela za to, da je Golakova družina pela doma, prav tako na vasi, koru, ohcetih, pri tem pa hkrati ohranjala pristen ljudski način petja. Tako ni čuda, da so Maksovo ljubezen do petja lahko uživali tudi v šentlipškem cerkvenem ter šmihelskem zboru, od leta 1961 do leta 2020, več kot 60 let, pa pri moškem zboru Edinost (MoPZ Foltej Hartman). Še posebej mu je bila pri srcu pevska revija Od Pliberka do Traberka, pri kateri kot pevec ni zamudil niti enega nastopa. In to čeprav ga je moral njegov pevski prijatelj Janez Kušej – Davidov Anza šele z zvijačo prepričati, da naj se pridruži Foltejevemu zboru, ko ga je s svojim motornim kolesom pripeljal na njegovo prvo pevsko vajo k Brezniku.

Sedaj je Maksov glas za vedno utihnil, ostaja le še tolažba: smrt je hkrati rojstvo trajnega spomina. Vsem žalujočim velja iskreno sožalje.