Lovrenc Kraut (1948–2025)
Srečno, Lencej! 

Tako so dali zapisati žena Marija, hčerki Tanja in Carmen, brat Pepej ter sestri Emmi in Renate na osmrtnico za svojega ljubljenega moža, očeta in brata Lenceja Krauta, ljudskošolskega ravnatelja v pokoju. Nepričakovano se je poslovil od svojih najdražjih ter prijateljev in znancev in se podal na svojo zadnjo rajžo v večnost, v objem večnega miru in nebeške topline.

Oče rajnega Lenceja, kot smo ga imenovali domačini, njegovi nekdanji šmihelski ter gimnazijski sošolci, je izhajal s Kilnove domačije na Bistrici pod Matjaževo Peco in doraščal skupaj z brati Štefanom, Willijem in Stankom. Priženil se je h Grilu na Bistrici, Grilova hči Marija je po­stala njegova življenjska sopotnica, rajni Lencej pa je 23. junija 1948 prijokal na svet kot prvorojenček, ki so mu nato sledili še brat in dve sestri.

Po ljudski šoli v Šmihelu je obiskoval Slovensko gimnazijo, kjer je maturiral leta 1966. Tri leta pozneje, leta 1969, je prav tako maturirala Marija Sadjak iz Podjune, ki je pozneje postala tudi Lencejeva življenjska sopotnica. V Globasnici sta si ustvarila lasten dom in družino s hčerkama Tanjo in Carmen, ki danes živita v Zgornji Avstriji oz. na Dunaju, njun oče pa ju je redno obiskoval, dokler mu je dopuščalo zdravje.

Tako Lencej kot njegova žena Marija sta se odločila za učiteljski poklic, pred upokojitvijo pa je bil sin Grilove domačije na Bistrici tudi ljudskošolski ravnatelj v Globasnici. Prizadevanje za blagor domačih ljudi mu je sploh bilo zelo pri srcu. Kot predstavnik socialdemokratov se je zanje zavzemal v globaškem občinskem svetu, bil pa je tudi med prvimi »bokvarji«. Nič manj pri srcu mu niso bili športno udejstvovanje in gore, poleg tega pa je skupaj z Walterjem Gutovnikom ustanovil v Globasnici teniški klub in bil njegov prvi predsednik. Za vse to se mu je ganljivimi besedami ob pokopu žare zahvalil tudi župan Bernard Sadovnik.

Ko se je Lencej Kraut upokojil, se je posvetil tudi slikarstvu. V mlinu Kilnove domačije, ki jo je podedoval, si je ustvaril lastni atelje in rad je vabil na razstave. Sedaj je za vedno odložil čopič, nebeške barve pa so postale njegove večne spremljevalke. Srečno, Lencej! Počivaj v miru.

Vsem žalujočim velja iskreno sožalje.