Josefine Greiner (1963–2025)
Srce ji je bílo za vnukinji

Prejšnjo sredo, 12. februarja zvečer, se je po težki bolezni v 62. letu starosti s tega sveta poslovila Josefine Greiner. Njen sin Martin ji je v slovo namenil slednje besede: Luč sveta je Josefine Greiner ali Finej, kot so ji pravili domači, zagledala 14. aprila 1963 v Celovcu. Kot najstarejša od štirih otrok je odraščala na Hodnikovi kmetiji v Globasnici s sestrama Sonjo, Ingrid in  bratom Lukasom. Po zaključeni ljudski šoli v Globasnici in gimnaziji v Velikovcu je študirala na pedagoški akademiji ter zaključila študij z učiteljskim izpitom. Začela je poučevati kot ljud­skošolska učiteljica, zatem pa začela magistrski študij pedagogike. Leta 2000 je prevzela vodstvo ljudske šole v Galiciji.

Kot otrok je želela postati biologinja ali umetnica. Narava je bila zanjo kraj, kjer je našla svoj mir in črpala navdih. Ljubezen do slikanja je izražala preko mnogih slik, ki so odražale njeno umetniško žilico. Oddih v naravi kot tudi slikanje sta bili njeni veliki strasti.

V kasneje ločenem zakonu se je leta 1992 rodil sin Martin, s katerim si je v Mali vasi ustvarila topel dom. Leta 2020 in 2021 sta se rodili njeni vnukinji Jana in Sara, ki sta bili od takrat naprej njen največji zaklad. Zanju je preuredila svoj dom, da je bilo več kot dovolj prostora za igranje in ustvarjanje.

Finej je bila vselej odprta za različne svetovne nazore in kulture. Prepotovala je mnogo držav, doživela veliko razburljivega in se povsod počutila doma, posebno v gorah ali pri drugih kulturah in verskih skupnostih. Pri srcu sta ji bila Bali in Peru. Leta 2014 je potovala k domorodcem v Peru, kjer je srečala družino plemena Chama. V veselje so ji bili tudi vzponi na Koroškem, vključno z osvojitvijo Kleka. Poznana je bila tudi po lepih, kodrastih laseh in prisrčnem nasmehu. Posebno otroci v ljudski šoli so občudovali njene kodre. Najbolj vesela je bila v družbi svojih vnukinj. Kljub težki bolezni se je borila do zadnjega, da bi lahko še čimveč časa preživela z Jano in Saro. Finej je na koncu življenja najbolj mučila misel, da vnukinji ne bo videla odraščati. 

Njen nasmeh in njena toplina nam bosta ostala v živem spominu.