Ana Hrast, roj. Wautsche (1947–2025)
Slovo od žlahtne matere in kmetice

Te besede slovesa so žalujoči otroci Bernardka, Ančej, Sabina, Fric in Martin z družinami, prav tako pa sestri Lojzka in Cilka namenili Ani Hrast, Amričevi Ančki iz Male vasi pri Globasnici. Zadnji dve leti in pol je rajna preživela v pliberškem domu Maria in bila deležna lepe oskrbe, za kar se žalujoča družina domu tudi po tej poti iskreno zahvaljuje – dokler ni tudi zanjo prišel trenutek zadnjega slovesa: v torek, 25. februarja, je po dolgi hudi bolezni Gospodar življenja Ančki Hrast, roj. Wautsche, za vedno zaprl življenjsko knjigo in jo popeljal v raj nebeškega  sonca, kjer ne poznajo ne trpljenja ne solzá, temveč le še nebeški mir in večni pokoj.

Rajna Ančka je izhajala iz Mačkove rodbine na Letini. Preden so se Mačkovi preselili na Letino, je bil njihov dom pri Kapsu v Dvoru pri Šmihelu. Tam se je Ančka kot dvojček ro--dila skupaj s sestrico Gretko. Decembra 2022 se je njena sestra Gretka, ki si je na Ponikvi pod Matjaževo Peco ustvarila svoj drugi dom, poslovila od svojih najdražjih, sedaj ko se je poslovila v večnost tudi Ančka, pa sta spet združeni in skupaj uživata neminljivo radost in veselje.

Mačkova Ančka, ki je zagledala luč sveta 5. junija 1947, se je po ljudski šoli v Šmihelu, ob vznožju Sv. Katarine, izobrazila v Šentpavlu v Labotski dolini in bila nato v 60. letih prejšnjega stoletja sodelavka Mohorjeve tiskarne. Kmalu je vzljubila svojega bodočega moža Frica Hrasta, Amriča iz Male vasi. 

Zakonsko zvezo sta Mač-kova Ančka in Amričev Fric sklenila leta 1966, ko je bila pokojna mlada 18 let, in si ustvarila družino s petimi otroki. Bila jim je skrbna in ljubeča mati, hkrati pa je z veliko ljubeznijo in s pridnimi rokami skrbela za domačo kmetijo. Bila je kmetica v najžlahtnejšem pomenu besede. Poleg trdega in zahtevnega kmečkega dela, skrbi za živad, polje in travnik ter ter oskrbe domačega gozda so ji bili zelo pri srcu tudi domači vrt in rože, ki so po njeni zaslugi krasile Amričev dom, ter narava in planine.

Ančka Hrast pa ni bila samo tesno povezana z domačo kmetijo in družino. Zelo je ljubila tudi slovenske pesmi, še posebej Marijine, ter domače farno življenje. Bila je žena in mati, ki se ni postavljala v ospredje, živela bolj v ozadju, vedno pa je izžarevala dobro voljo in blagodejno prijaznost.

Minulo soboto, 1. marca, so številni žalni gostje pospremili Amričevo Ančko na njeni zadnji zemeljski poti k zadnjemu počitku. Njeno zadnje zemeljsko počivališče je sedaj postalo globaško pokopališče. Pogrebni obred je vodil šmihelski župnik Slavko Thaler, pevsko pa so pogrebni obred olepšali globaški cerkveni pevci pod vodstvom Veronike Stern.

Ančko Hrast bomo ohranili v lepem spominu. Vsem žalujočim velja iskreno sožalje.