Ana Perč, roj. Umek (1929–2025)
Slovo od žlahtne mame

Na veliko soboto, 19. aprila, krstnico, ko so kristjani v pričakovanju velike noči v znamenju Kristusovega vstajenja od mrtvih ter novega življenja, je Gospodar življenja Ani Perč, roj. Umek, za vedno zaprl življenjsko knjigo, jo poklical k sebi v večnost – v smislu priljubljenega izročila ob smrti: 

Ko je Bog videl, da je postala pot dolga, hrib preveč strm, dihanje pretežko, te je objel in rekel: Pridi spet domov.

Ana Perč je dosegla visoko starost: v ponedeljek, 21. julija 2025, bi prelistala 96. list svoje življenjske knjige. Življenjske knjige z žalostnimi poglavji, prav tako pa polne osrečujočih. Luč sveta je kot tretji otrok staršev Zofije in Johana Umek zagledala in bila krščena na Ledu pri Rudi. Toda že kot majhen otrok je morala doživeti najhujšo usodo, ki lahko prizadene otroka, ko namreč izgubi mater ali očeta. Ana je kot majhen otrok izgubila očeta, ki je postal žrtev smrtne nesreče. Tako so dva brata in sestra doraščali na majhni domači kmetiji. Ano je po očetovi smrtni nesreči prevzela v oskrbo njena teta pri Buhpavru v Šmiklavžu v Gorenčah. Svojega mlajšega brata je Ana spoznala šele, ko je hodila v ljudsko šolo v Srednji vasi.

Glavno šolo je obiskovala v Velikovcu, dokler je še vozil avtobus. Bil je to čas, ko je divjala 2. svetovna vojna in ko so zaradi vojnih razmer morali ukiniti tudi prevažanje otrok v velikovško glavno šolo. Šele po koncu vojne, ko se je začelo življenje polagoma spet normalizirati, se je lahko spet šolala, je Gospodinjska šola v Šent-petru pri Šentjakobu v Rožu postala njena nova izobraževalna ustanova, v kateri se je izobrazila za potrebe v življenju.

 In tako je prišel čas, ko je vzljubila tudi svojega bodočega moža Hanzeja Perča iz Štebna pri Globasnici.  Aprila 1956 sta sklenila zakonsko zvezo, Rupratova kmetija v Štebnu pa je po-stala njena nova domovina. V zakonu so se rodili trije sinovi – Karl, Hanzej in Pavl. Pa je spet kruta smrt prizadela njo in tokrat tudi njene otroke: nesreča ji je leta 1962 vzela moža, njenim otrokom pa očeta.

Smrt se često zdi kot val,

ki vodo oplakuje,

a življenje je kot vihar,

ki z valovi se bojuje.

Smrt, s katero se je Ana Perč spet morala soočati in ki jo je naredila za več kot 60 let za vdovo, kljub svoji krutosti ni mogla streti Anine življenjske volje. Z vso močjo se je trudila za preživetje družine. Trudila za preživetje družine, ko so bili otroci še majhni in ko je na kmetiji vladalo trdo ročno delo. S svojo močno voljo si je znala pomagati, naredila je izpit za vožnjo s traktorjem in poprijela za vsako delo, poleg gospodinjstva prav tako v hlevu, na polju in v gozdu.Tako je s svojimi pridnimi rokami skrbela za družinski kruh, poleg ljubeče oskrbe otrok pa je skrbela tudi za tasta – do njegove visoke starosti 93 let. 

Ni te več na vrtu ne v hiši,

nič več glas se tvoj ne sliši.

Če lučko na grobu upihnil bo        

vihar, v naših srcih je ne bo nikdar.

Te besede slovesa in zadnje zahvale so žalujoči sinovi z družinami namenili svoji mami, so vnuki in pravnuki izrekli svoji babici in prababici zadnji pozdrav. Mami ter babici in prababici, ki je vso moč za vse trdo življenje črpala iz globoke vere, prav tako pa vso ljubezen do svojih otrok in njihovih družin. Ko so sinovi odrasli, se je veselila, da so ostali v njeni bližini in je ostala z njimi do zadnjega povezana. Dočakala je šest vnukov in sedem pravnukov, s katerimi se je vedno rada srečavala in se ob njih nasmejala. Veselila se je tudi rož, ki jih je z ljubeznijo gojila na svojem vrtu in je z njimi krasila tudi štebensko cerkev. Prav tako so ji bile zelo pri srcu šmarnice in reden obisk maš. Maše je obiskovala, dokler so ji moči dopuščale. Ko pa jih ni več mogla obiskovati, si je na televizijskem zaslonu vsako nedeljo, mnogokrat tudi ob delavnikih, ogledala prenos maše iz Dobrle vasi.

 V ponedeljek, 21. aprila, je velika množica žalnih gostov pospremila Rupratovo mamo na njeni zadnji poti na domače pokopališče k zadnjemu zemeljskemu počitku. Pogreb je vodil sorodnik pokojne, škofijski generalni vikar Johann Sedlmaier ob asistenci župnika Jožeta Valeška in diakona Bernharda Wrienza. 

Vsem žalujočim velja iskreno sožalje.