Rupert Hedenik, p. d. Joza (1935–2024)
Slovo od rokodelca z dobrim srcem

Za vedno zatisnil si oči,
mislili smo, saj samo spiš.
A tebe nihče ne prebudi,
grenka žalost v naših srcih ždi. 

»Nisem hotel hoditi v Slovensko gimnazijo, nakar mi je oče rekel: sedaj si moraš sam poiskati delo. Hodil sem po Celovcu, dela nisem našel. Nato mi je oče rekel, pridi in začni z menoj delati kot klepar in krovec. Oče je bil moj prvi mojster.« 

Tako je Robert Hedenik pripovedoval v oddaji Slovenskih sporedov ORF »Zajtrk s profilom«, ko je njegovo kleparsko in krovsko podjetje letos junija praznovalo 40-letnico. Jubilejne slovesnosti se je udeležil tudi njegov oče Rupert Hedenik skupaj z mamo Paulo, ki izhaja iz Knaberlejeve rodbine v Velinji vasi, in bil deležen še posebej velikega priznanja. Samo mesec dni pozneje, v petek, 19. julija, pa je prišel trenutek, ko je Rupert Hedenik, p. d. Joza, moral za vedno odložiti rokodelsko orodje, se za vedno posloviti od svojih najdražjih. Podal se je na svojo zadnjo rajžo v kraljestvo večnega miru v 89. letu starosti.

Zibelka je pokojnemu tekla pri Jozanu v Velinji vasi, kjer se je rodil 18. septembra 1935. Po ljudski šoli v Bilčovsu se je v Celovcu izučil za kleparja in bil celih 40 let zvest svojemu poklicu. Poleg dela je veljala njegova velika ljubezen družini. Vzljubil je Paulo Seher, se leta 1960 z njo oženil in si ustvaril družino z otroki Robertom, Lizo, Hanzijem in Martinom, katerim je bil ljubeč in skrben oče.

Ko se je upokojil, to zanj še dolgo ni pomenilo, da ne bi poznal dela. Nasprotno: še naprej je bil mnogim s svojimi rokodelskimi spretnostmi v veliko pomoč. Predvsem pa se je po upokojitvi posvetil svoji drugi rokodelski ljubezni – mizarstvu. Ustvarjal je dragoceno pohištvo za domačije v okolici, znal je napraviti plotove, skratka, mizarstvo mu je pomenilo neverjetno veliko.Zelo veliko pa so mu pomenile tudi čebele, za katere je znano, da so pridne, kot je pač bil celo življenje priden tudi njihov pokojni ljubitelj z Jozove domačije. Poleg tega je rad pomagal na kmetiji svoje hčerke Lize v Šentjanžu v Rožu.

Minulo nedeljo, 21. julija, je velika množica žalnih gostov izkazala Jozovemu očetu zadnjo čast in zahvalo ter ga pospremila na njegovi zadnji zemeljski poti. Pogrebni obred v Velinji vasi z mašo zadušnico ter ob ljudskem petju je opravil bilčovški župnik in dekan Janko Krištof. 

Ruperta Hedenika, rokodelca v najlepšem pomenu besede, bomo ohranili v častnem spominu. Vsem žalujočim, še posebej vdovi Pauli ter otrokom izrekamo iskreno sožalje.