Ignac Blažej (1951–2025)
Slovo od poštarja s socialnim čutom

Tudi Ignac Blažej, Nac, kot so mu pravili nekdanji sošolci ter prijatelji in znanci, je še pred smrtjo postoril in opravil dragoceno delo: zapustil je kratek zapis z naslovom »Ob slovesu nekaj mojih želja in spominov«. Zaključil ga je z zahvalo svoji ženi Hildegard za pomoč in spremstvo v življenju, prav tako zahvalo svojima otrokoma Nataschi in Christianu in zdravnici Heleni Domej, ki »mi je dvakrat rešila življenje, ker sem bil že v smrtni nevarnosti«. S ponosom je zapisal, da sta »oba otroka opravila obširen študij: Natascha kot davčna svetovalka, Christian pa študij kirurgije v zobozdravstvu in splošni medicini.« Hkrati je zaključil svoje po-slovilno pismo s prošnjo šmihelskemu cerkvenemu zboru Gorotanu, da bi mu v slovo zapel pesmi Ave Marija; Rož, Podjuna, Zila in V nebesih sem doma, »ker te pesmi otožno segajo do dna srca«. Nazadnje pa se je še zahvalil vsem, ki »ste prišli na poslovitev«, in jih povabil na sedmino. In tako je prišel trenutek, ko se je Blažejev Nac moral za vedno posloviti od svojih najdražjih: v nedeljo, 2. marca, je po težki bolezni zatisnil svoje oči in odšel v večnost v 74. letu starosti.

Luč sveta je zagledal 27. julija 1951 pri Kruetniku na Suhi pri Šmihelu. Rodil se je staršem Mariji in Francu Blažej kot najmlajši sin od osmih fantov. Njegova otroška leta na majhni kmetiji so bila v znamenju skromne, a hkrati zelo srečne mladosti skupaj z ljubljenimi starši in brati. Nekaj časa je obiskoval tudi Slovensko gimnazijo, nato pa se je odločil za poklic tiskarja v Mohorjevi tiskarni. Opravil je tudi višjo grafično šolo na Dunaju, se nato kratko zaposlil spet pri Mohorjevi in bil predviden celó za poslovodjo. Nazadnje pa se je njegova življenjska pot obrnila v drugo smer: po krajši zaposlitvi pri nekdanjem tiskarskem podjetju Kärntner Druckerei se je zaposlil pri avstrijski pošti. Bil je poštar z vsem srcem in z veseljem in je nekaj let služboval na več kot 90 poštnih uradih. V zadnjih 20 letih je do upokojitve vodil poštni urad v Dobrli vasi, Pliberku in Velikovcu, še prej pa je nekaj let zastopal interese kolegic in kolegov kot predsednik sindikata v velikovškem okraju. Njegovo vodilo je bilo: »Ker sem sam doraščal v skromnih razmerah, sem vedno želel pomagati tudi drugim pomoči potrebnim.«

Vsem žalujočim velja iskreno sožalje.