
To pesem smo brali na začetku slovenskega besedila osmrtnice, namenjene Viktorju Marketzu, očetu krškega škofa ter hčera Monike in Fride. Napisala jo je žena rajnega ter mati njunih otrok Kati Marketz, ki je s svojimi pesmimi obogatila številne prireditve in se že aprila 2019 poslovila v večnost. Sedaj se ji je v večnosti pridružil tudi njen mož Viktor. Mirno je zaspal in zaključil svojo dolgo zemeljsko pot v 98. letu starosti. Njegovo zadnje zemeljsko počivališče je postalo pokopališče v Šentlipšu, kamor so ga po pogrebni slovesnosti v petek, 27. decembra 2024, pospremili številni žalni gostje. Mašo zadušnico je daroval sin Jože, pogrebni obred je vodil domači župnik Martin Horvat, besede slovesa in zahvale pa sta spregovorila tudi zbornični svetnik Štefan Domej (SJK) in načelnik gasilskega društva Stara vas Hubert Omelko.
Mladost rajnega Viktorja Marketza je bila vse drugo kot rožnata. Njegova mama Angela, rojena 1893, se je rodila v bližini Kranja in je kot mlado dekle skupaj z drugimi družinskimi člani prišla na Koroško, kjer so jo posvojili Riglovi v Ženeku in je Riglova kmetija postala njen novi dom. Dosegla je, kot pozneje njen sin Viktor, visoko starost: umrla je leta 1983, stara 90 let. Viktorjev oče Anton Marketz (1888–1932) je izhajal s Plaznice pri Železni Kapli in ni imel milosti, da bi dosegel življenjsko jesen. Rajni Viktor, rojen leta 1927, je zelo zgodaj, ko je bil mlad komaj pet let, izgubil svojega očeta.
Po vojni je Viktor Marketz vzljubil svojo bodočo ženo Kati in se leta 1955 oženil na njen dom pri Raderju v Kršni vasi. Ustvarila sta si družino s hčerkama Frido in Moniko ter s sinom Jozejem, kot kličejo krškega škofa v družini in sorodstvu. V službi Cerkve je kot veroučiteljica bila tudi Jozejeva sestra Frida, medtem ko je sestra Monika prevzela doma kmetijo in bila očetu do zadnjega v veliko oporo.
Trdo in naporno delo je rajnega Radarjevega Viktorja spremljalo domala vse življenje, dokler mu je to le količkaj dopuščalo zdravje. Ljubil je delo v lesu, iz katerega je spravljal drva v najtežjih okoliščinah. Pri srcu so mu bile njive in žetve, plužil je sneg v občini, pri tem pa mu tudi številne nesreče, ko je na primer prišel pod traktor ali se prekucnil s kombajnom (Mähdrescher), niso mogle vzeti veselja do dela. Ob vsem tem je bil mož in oče z izrazitim socialnim čutom ter s plemenitim srcem – skratka mož, ki je živel krščansko ljubezen do bližnjega v najžlahtnejšem izročilu, namreč manj v besedah, zato pa toliko bolj v konkretnih dejanjih.
Vsem žalujočim velja iskreno sožalje.
Iz rubrike Osmrtnice preberite tudi