Slovo od moža s plemenitim srcem

Za dobroto tvojih rok
ostala je beseda hvala,
ki v srcih bo ostala
in večno lep spomin nate.

Te besede je žalujoča družina namenila možu, očetu in dedeju Alfredu Meklinu. Njegova nepričakovana in vse prerana smrt v torek, 15. oktobra, komaj tri tedne po njegovem 66. rojstnem dnevu v soboto, 21. septembra, je pretresla vso pliberško občino. Vest o nenadnem Alfredovem trajnem odhodu s tega sveta je pri žalujočih, zlasti še pri Alfredovi družini ter mami, sestri in obeh bratih zapustila občutek, kot če bi se srce odtrgalo in se pogreznilo v temno brezno.

Alfred Meklin je bil družinski oče ter javni delavec, ki si ga lahko imel samo rad. Kot mož je bil svoji ženi Christine izredno ljub življenjski sopotnik, kot oče sinov Fabiana in Leandra ter hčerke Victorie je izžareval izredno skrb in ljubezen do družine. Družina je bila zanj na prvem mestu, zelo pri srcu pa mu je bila prav tako občinska skupnost. Prav tako je zelo zgodaj, po smrti svojega očeta, moral prevzeti tudi domačo kmetijo v Breški vasi ter skrb za sestro in oba brata. 

V pliberški občinski politiki se je, kot je na poslovilni slovesnosti v petek, 18. oktobra, pod vodstvom pliberškega župnika Ivana Olipa povedal predstavnik pliberške ljudske stranke Johann Tomitz, udejstvoval celih 33 let: 18 let kot redni občinski svetnik, nato kot namestnik. Šest let je bil tudi mestni svetnik. Zapisoval si je natančno vse prošnje in predloge, ki jih je slišal od domačinov, prav tako pa je zapisal, ali je uspelo najti tudi ustrezne rešitve. In mu je to praviloma tudi uspelo. Mnogim manj znano pa je morda dejstvo, da je bil nekaj let tudi zastopnik ÖVP v slovenskem sosvetu. Prvi predsednik sosveta Matevž Grilc se še danes spominja, da je v sosvetu igral zelo konstruktivno vlogo v korist slovenske narodne skupnosti.

Zelo pri srcu so bili rajnemu Alfredu Meklinu tudi gasilci. Sprva v Šmihelu, po poroki s Trompšovo Christino, roj. Sum-nitsch, pa se je pridružil gasilskemu društvu v Dobu pri Pliberku. Bil je dobjanskim gasilcem v veliko oporo do zadnjega diha, za kar se mu je na poslovitvi iskreno zahvalil predsednik gasilskega društva Michael Müller.

Tudi pri kulturnem društvu KPD Drava, kjer je hčerka Vic-toria podpredsednica, ter pri Pevsko instriumentalni skupini (PIS) Žvabek, kjer že 35 let sodeluje Alfredova žena Christine, zelo žalujejo ob smrti plemenitega moža in očeta iz Doba, kjer je vrzel, ki jo je povzročilo njegovo nepričakovano trajno slovo, še posebej velika. Pomagal je, kjer je le mogel. Sploh pa njegovo plemenito srce ni poznalo ne prepira ne žalitve, pogovori in srečanja z njim so bili vedno lepo doživetje. Ali, kot je župnik Olip dejal na poslovilni slovesnosti: »Bil je zelo fair. Danes smo vsi žalujoči, ker smo Alfreda radi imeli.«

Oktet Suha in PIS Žvebek, ki sta poleg Jakoba Randeua na harmoniki pevsko oblikovala poslovitev, sta mu v slovo zapela tudi pesem »Srce je žalostno«. Toda kljub globoki žalosti v srcih ostaja tolažba: smrt je hkrati rojstvo spomina. Alfreda Meklina bomo ohranili v častnem spominu. 

Vsem žalujočim velja iskreno sožalje.