Franc Kukovica (1933-2025)
Slovo od Franca Kukovice

Tako je bilo slišati ob pogrebu Franca Kukovice v soboto, 26. julija 2025, v farni cerkvi v Žitari vasi, iz pesmi Toneta Pavčka. Mašo sta darovala domači župnik Martin Horvat ob somaševanju dekana Jurija Bucha. Velika množica se je poslovila od upokojenega učitelja in direktorja Ljudske šole Žitara vas, medtem ko je že nekaj dni plapolala črna zastava pred občinskim uradom in tamkajšno šolo. Župan občine Gerhard Koller je spregovoril tudi v slovenskem jeziku. Podčrtal je prizadevanja Franca Kukovice na kulturnem in družbenem področju, z novogradnjo ljudske šole v Žitari vasi pa da je zapustil svoj pečat, usmerjen v prihodnost, za nadaljnji razvoj izobraževanja v dvojezični občini Žitara vas. 

Ob pogrebu je bila predstavljena življenjska pot Franca Kukovice. Nekdanja njegova šolarka, Romy Zich je ganljivo pripovedovala, kako je učitelj Kukovica vedno znova navdušil mlade. V govorih je bilo slišati, da je bila šola v Žitari vasi prijazen in odprt kraj, nemščina in slovenščina sta imeli v njej vedno enakopravno mesto. »Učitelj Kukovica je bil pravičen do vseh in brez predsodkov. Vsakega šolarja je bodril v vsem, kar je bil ali po čem je stremel.« Tako in o neštetih prizadevanjih Franca Kukovice v občini in izven nje je spregovoril domačin Damijan Habernik, tudi učenec Kukovice: Franc Kukovica je znal tako pripovedovati, da so stvari ostale v spominu. Bil je steber in podpornik Slov. prosv. društva Trta. Folklorno skupino, ki jo je vodila njegova žena Slavka, je vedno z veseljem podpiral. Bil je podžupan občine Žitara vas in večletni občinski odbornik, ustanovni član žitrajskega športnega kluba ... Po njegovi zaslugi so razširili dvojezično šolstvo na 4. letnik in uvedli dvojezična spričevala, šola v Žitari vasi je dobila dvojezični napis. Pa tudi, da je kraj »Sele« dobil dvojezično tablo, je rezultat njegovih prizadevanj za enakopravnost jezikov. Ko si skupaj z njegovimi najbližjimi, pa je vedno moč začutiti, da je bil predvsem nekaj: ljubljen človek, skromen, ljubeč mož, oče, dedek in pradedek.

 Kukovica ni bil le pedagog, ampak tudi pričevalec nacističnega preganjanja v številnih šolah. Predstavniki slovenskih organizacij pa so se Francu Kukovici zahvalili za delo v prid narodne skupnosti. Na pogrebnem pohodu iz farne cerkve do pokopališča je bila vseskozi vidna Ljudska šola, v kateri je Franc Kukovica pospremljal veliko generacij otrok. Slovo je pevsko čutno oblikoval cerkveni zbor pod vodstvom Jozeja Starca. Domačini mešanega zbora društva Trta pa so pod vodstvom Helene Boškin-Gregorn na pokopališču Francu Kukovici v slovo še enkrat zapeli pesem Rož, Podjuna, Zila.   

~D. Habernik & E. m. Offner