Berta Močilnik (1941–2025)
Slovo od dobre mame

Otroštvo Močilnikove Berte, roj. Ovnič iz Spodnjih Libuč, ni bilo ravno z rožami postlano: rodila se je 24. februarja 1941 pri Štavdekarju, na kmetiji v soseščini spodnjelibuške podružnice sv. Andreja, ki jo ograjuje libuški britof, to v času, ko je divjala 2. svetovna vojna. Po njenem rojstvu je postala Štavdekarjeva mati Marija njena krušna mati. Sledila so ljudskošolska leta, po končani ljudski šoli pa je obiskovala tudi takrat obvezni gospodinjski tečaj v šoli v Zgornjih Libučah, ki ga je za dekleta vodila Elizabeta Treun, za fante pa poznejši šmihelski ljudskošolski učitelj Hans Primosch. 

Kmalu je postala sosednja Močilnikova kmetija njen novi dom, Močilnikov Štefan pa njen ljubljeni soprog. Poročila se je zelo mlada, potem ko je s 17. letom dobila prvega otroka, na domačijo, katere rod po patru Bertramu Kotniku, raziskovalcu domačih hišnih imen, sega do leta 1486. In ko so legli na naše kraje črni oblaki nacističnega nasilja, so bili s svoje domačije pregnani tudi vsi člani Močilnikove družine, strica vseh Močilnikovih sinov Andrej in Anza pa sta postala smrtna žrtev bombnega napada.

Močilnikova Berta je postala mati osmih otrok - Rozalije, Marije, Pepke, Gretke, Toneja, Veronike, Angele in Andreja, sedanjega gospodarja na  Močilnikovi domačiji. Bila jim je do zadnjega ljubeča in skrbna mama; ko je leta 1978 vse prezgodaj umrl njen mož Štefan, oče njenih osmih otrok, pa je morala sama skrbeti tako za številno družino kot tudi za domačo kmetijo. Z žlahtno materinsko ljubeznijo je bila otrokom v neprecenljivo oporo, z ljubeznijo in veseljem je opravljala naporno kmečko delo, prav tako pa so ji bili zelo pri srcu  domači vrt in rože. In ko je Štavdekarjeva mati, njena nekdanja krušna mati, bila na stara leta potrebna pomoči, ji je stala ob strani, zavedajoč se, da je kot otrok uživala tudi sama njeno materinsko skrb.

V ponedeljek, 23. junija, je za vedno ugasnila življenjska sveča Močilnikove Berte, ji je Gospodar življenja v njenem 85. letu starosti za vedno zaprl življenjsko knjigo. V petek, 27. junija, so jo številni žalni gostje na pogrebni slovesnosti, ki jo je vodil domači župnik Ivan Olip ob asistenci sobrata Andreja Lampreta, pospremili na libuškem pokopališču k zadnjemu počivališču, so se od nje poslovili tudi domači cerkveni pevci.

Vsem žalujočim velja iskreno sožalje. Berto ­Močilnik bomo ohranili v lepem spominu.