Mirko Isopp (1942–2026)
»Skrbite, da domača beseda in pesmi ne bodo utihnile«

10.6.2026 Škocjan St. Kanzian am Klopeiner See Janko Kulmesch

Ohranite svoj materin jezik, doto prednikov, in spoštujte sofarane drugega jezika. Besede mojega prednika, župnika Vinka Poljanca, ki jih je napisal v celovški ječi, so mi bile vedno vodilo: »Iskreno ljubim svojo očetnjavo, a ne sovražim nobenega drugega naroda. Izobraženost, bogastvo, moč in slava so pri različnih narodih različni, a vsi imajo srce, ki je pokorno poklicu človeškemu: ljubi, sočustvuj in pomagaj!« To sem skušal uresničevati med vami in hoditi pot dobrega sožitja. Žal tega niso vsi razumeli in sprejeli ter celo napak tolmačili. To me je vedno bolelo. »V svojo lastnino je prišel, toda njegovi ga niso sprejeli.« (Jn 1,11) Skrbite, da domača beseda ne bo utihnila in bodo naše lepe cerkvene pesmi še vedno donele. Vcepite svojim otrokom ljubezen do verskega življenja in povezanost s farno skupnostjo. Prosim vse, ki sem jih razžalil, jim bil v spotiko in pohujšanje, jim delal krivice, iskreno in ponižno za odpuščanje. Prav tako tudi jaz iz vsega srca odpuščam vsem, ki so me razžalili, obrekovali, sumničili in napak razumeli. Mirko Isopp (1942-2026)

Te besede je pustil Mirko Isopp, dolgoletni župnik v Škocjanu in provizor v Kamnu, prebrati na pogrebni slovesnosti, na kateri mu je velika množica žalnih gostov s številnimi duhovniki ter krškim škofom Jožetom Marketzem na čelu izkazala zadnjo čast in zahvalo. Skoraj 50 let, od 1. septembra 1977, jim je bil zavzet dušni pastir. Toda ko je Gospodar življenja videl, da je postala njegova pot zaradi bolezni predolga in prestrma, mu je v ponedeljek, 25. maja, za vedno zaprl življenjsko knjig, se je Mirko Isopp v 84. letu starosti podal v objem nebeške radosti in večnega miru.

Rojstni kraj Mirka Isoppa je bilo mesto Kitzingen na Bavarskem, kjer se je rodil 18. avgusta 1942 Mariji in Francu Isoppu, p. d. Lebnu v Gorinčičah. Prijokal je na svet kot sin pregnancev in že kot dojenček izkusil krutost nemškega nacionalizma ter nacistične diktature. Njegovi sestri sta bili Marija, ki je umrla leto dni po rojstvu, in Milka, doraščal pa je tudi z bratoma Tonijem in Hanzijem ter polbratom Francem. Sedaj živijo samo še Franci, Hanzi in Milka.

Rajni Lebnov sin Mirko je bil med prvimi maturanti Slovenske gimnaziji in se je po maturi leta 1963 odločil, da bo obiskoval semenišče v Celovcu. Leta 1968 je bil posvečen v duhovnika in pel novo mašo. Med letoma 1969 in 1972 je bil prefekt na Plešivcu, nato do leta 1977 kaplan v Dobrli vasi. S 1. septembrom 1977 je prevzel škocjansko faro, leta 1993 pa je postal tudi provizor na Kamnu v Podjuni. Sam je v svojem poslovilnem pismu škocjanskim faranom zapisal: Ko sem prišel k vam, sem imel nedobre občutke. Poloteval se me je strah, da vsega tega bremena ne bom zmogel. Hkrati pa v pismu tudi poudarja: Koliko se je v fari ustvarilo, veste sami. Naj vaši potomci ohranijo to, kar smo skupno dogradili, popravili, prenovili in uredili. Ob tem se podžupan Lojze Lach v stališču za Novice s hvaležnostjo spominja: »Mirko Isopp, ki ga je občina počastila s častnim prstanom, se je trudil za dobro sožitje. Prav tako je dal renovirati vse podružnice in je zaključil dogradnjo farne cerkve. Kot provizor pa je dal na Kamnu narediti tudi skupaj z umetniki znameniti križev pot.«
Nenazadnje pa je bil Mirko Isopp do zadnjega tesno povezan s svojimi gimnazijskimi sošolci. Organiziral je vedno spet maturitetno srečanje. Rajne kolege Karlija Böhma, Folta Lausseggerja in Martina Partla je spremljal tudi na smrtni postelji in njihovi zadnji zemeljski poti – sedaj pa se je njim, prav tako pa staršem in bratu Toniju, še sam pridružil v večnosti.

Vsem žalujočim velja iskreno sožalje.