Tonej Daniel, p. d. Lesjak   (1928–2024)
Sedaj skupno uživata večno ljubezen 

Kako je hiša strašno prazna,
odkar tebe v njej več ni.
Prej bila tako prijazna,
zdaj otožna se nam zdi. 

Pred pol leta, 21. novembra 2023, smo se za vedno poslovili od Marije Daniel, Lesjakove Micke iz Zgornjih Libuč. Njeno mesto v domači kuhinji je ostalo prazno in osamljeno, njen mož Tonej, ki je bil z Micko s sosednje Krivogradove domačije oženjen celih 52 let, je ostal sam skupaj z otroki Erichom, Tonejem in Claudijo ter z vnukoma Michaelom in Katarino. Že takrat so se mnogi bali, da ne bo dolgo trajalo, da ji bo sledil v večnost tudi Mickin mož Tonej, ki ga je vezala z rajno Micko neizmerna ljubezen, kakršne ne srečaš vsak dan. Samo pol leta pozneje, v četrtek, 23. maja, pa je tudi njemu za vedno utihnilo srce, se je pridružil v večnosti svoji ljubljeni ženi, kjer sedaj skupno uživata večni mir v nebeškem soncu in ob angelskem petju.

Tonejev rod ima svoje korenine v Borovjah pri Pliberku. Tonejev oče Anton Daniel (1871–1945) je bil Strnikov sin in se je priženil na Lesjakovo domačijo v Zgornjih Libučah. V družini z ženo Ano (1884–1973) so se rodila medtem prav tako pokojna dekleta Angela, Marija, Ivanka ter Lenčka, mati lastnice znane Hiše Falke. 

Tone pa je zagledal luč sveta 19. junija 1928. Kot mladenič je Lesjakov Tonej sodeloval v libuški »Dorfgemeinschaft«, katere pionir je bil njegov svak Lois Wogl, bivši ravnatelj libuške ljudske šole. Na odru je igral glavne vloge v režiji Herberta Miklina in veljal na miklavževem večeru za »nemškega Miklavža«. Za ÖVP se je kot namestnik občinskega svetnika udejstvoval tudi v občinski politiki, libuški gasilci so ga odlikovali kot častnega člana, pozneje pa je kandidiral za Skupnost južnokoroških kmetic in kmetov (SJK).

Rajni Lesjakov Tonej je dosegel visoko starost in bi čez mesec dni obhajal 96. rojstni dan, a ga je smrt prehitela. Tisti, ki so ga poznali, še posebej vaščani iz Libuč, se temu nikakor niso čudili in so si lahko dobro razlagali, kaj je bila skrivnost njegove naravnost fenomenalne mladostnosti.  Tonej se nikoli ni uklanjal stresu, zato pa so mu toliko bolj bile pri srcu dobrodušnost, veselost, prijazna beseda ter lepa pesem. Najraje je pel domače cerkvene in narodne pesmi, to še posebej pri delu, ko je opravljal kmečka opravila v hlevu, na travniku ali na traktorju. Veselil se je tudi ob pesmih Okteta Suha, Kvarteta bratov in Smrtnikovih pevcev ter še prav posebej ob pesmih libuških matjaževcev. Ob vsem tem je veliko bral, mdr. Novice. Veliko so mu kot možu in očetu z izrazitim čutom za medsebojno spoštovanje in razumevanje pomenila tudi srečevanja v domači hiši in v domači družbi.

Minulo nedeljo so številni žalni gostje pospremili Lesjakovega Toneja na njegovi zadnji zemeljski poti ter mu zadnjič izkazali čast in zahvalo. Pogreb je vodil župnik Ivan Olip ob asistenci sobrata Andreja Lampreta, pevsko pa so se od njega z ganljivimi žalostinkami poslovili matjaževci in libuške cerkvene pevke.

Srečno, Tonej! Ohranili te bomo v lepem spominu. 

Vsem žalujočim velja iskreno sožalje.