Sedaj se je podal na zadnjo rajžo

Rojstni kraj Viktorja Kucharja je bil pri Holarju v sončnem Lobniku. Že kot 12-letni otrok je izkusil bridko usodo: izgubil je svojega očeta in ostal na domači kmetiji sam skupaj z mamo  ter s sestro in štirimi brati. Kot šolar je bil tudi ministrant pri legendarnem kapelškem župniku Alešu Zechnerju.

 Z 22 leti se je Viktor Kuchar zaposlil pri avstrijski pošti in bil skoraj 40 let zelo priljubljen avtobusni šofer, med drugim na progi med Železno Kaplo in Obirskim. Na Obirskem se je zaljubil tudi v svojo bodočo ženo Vido Srienc, nečakinjo dolgoletnega šmihelskega župnika in pliberškega dekana Krista Srienca. Leta 1968 sta se poročila, zakonski blagoslov jima je dal je župnik Zechner, stanovala sta pri Vidinem očetu Stanku Sriencu, ki je imel na Obirskem trgovino in gostilno, dokler nista morala po smrti Vidinega očeta Stanka zapustiti doma. Leta 1978 sta si ustvarila nov dom v Žitari vasi, kjer sta si kupila hišo, družina pa se je povečala s sinovoma Wernerjem in Gerhardom. Dve leti pozneje je Viktor Kuchar podedoval od strica Frančija Topičnikovo kmetijo v Lobniku. Tam je z veseljem opravljal kmečka dela, hkrati pa je kot lovec užival lepote gozda in narave.

Ko se je po 40 letih upokojil, to zanj ni pomenilo, da bi se poslovil tudi kot avtobusni šofer. Vozil je za kopališče  »Kurhotel Vida« paciente in goste po vseh kapelških grapah in jim razkazoval lepote naših krajev ter vse cerkve, od Kort, Šmarjete in Šentlenarta pa do Sedelc in Svete Ane. In tudi Obirske jame so zelo navdušile njegove potnike.

Ko so letos junija v bolnišnici ugotovili, da ima neozdravljivega raka, so ga vzeli domov, kjer ga je žena Vida skupaj s sinovoma negovala z vso ljubeznijo. Dokler ni prišel trenutek trajnega slovesa, ko je v petek, 2. avgusta, doma mirno zatisnil svoje trudne oči in se podal na svojo zadnjo rajžo.

Vsem žalujočim velja iskreno sožalje.