Stefan Visotschnig (1951-2025)
Razdajal se je za pliberško občino do zadnjega

Pred letošnjim pliberškim jormakom, ki ga je Štefan Visotschnig »izpeljal z zadnjimi močmi« (pliberški župnik Ivan Olip) in za katerega je kot tržni referent živel in garal skoraj 35 let, je dogoletni pliberški župan na vprašanje Novic, ali bo ostal v občinski politiki do konca periode, odgovoril: »Če bo Bog dal zdravje, bom ostal. Če ne, bom moral nehati.« Tedaj si niti predstavljati nismo mogli, da se bo že komaj mesec in pol dni po jormaku nad pliberško občino in preko nje razlegla globoka žalost – ko se je izvedelo, da je v petek, 17. oktobra 2025, Štefan Visotschnig, rojen 28. decembra 1951 v Vogrčah, docela izgubil boj s kruto boleznijo. V 74. letu starosti mu je za vedno utihnilo srce, polno ljubezni in zagnanosti za dobrobit pliberške občine ter njenih občank in občanov. Zanje se je razdajal do zadnjega celih 40 let, od tega več kot 20 let kot župan.Štefan Visotschnig je bil ob svoji smrti domala iz vseh političnih frakcij deležen besed zahvale, spoštovanja in priznanja. »Njegovo delo je bilo zaznamovano z bližino do ljudi, iskrenim prizadevanjem za skupno dobro in globoko povezanostjo s Pliberkom,« so zapisali v skupni izjavi podžupana Daniel Wrießnig in Hermann Enzi ter namestnik vodje občinskega urada Arthur Ottowitz. EL Pliberk z mestnim svetnikom Markom Trampuschem na čelu se mu je zahvalila za »dolgoletno dobro in spoštljivo sodelovanje« in tudi njegov predhodnik v županski funkciji Raimund Grilc, ki je Visotschnigu na županskih volitvah leta 2003 presenetljivo podlegel za 11 glasov, mu je v izjavi za Novice priznal, da je bil »rad med ljudmi« in da »je bil to tudi temelj za njegovo uspešno delo«. Njegova smrt je prav tako hudo prizadela najvišjega predstavnika dežele Koroške Petra Kaiserja, ki ga je s pliberškim županom vezalo tudi osebno odkrito prijateljstvo.  

Visotschnigov rod oz. stari oče je izhajal iz Črne in si je pri Pušniku v Dobu kupil manjše posestvo. Županovi starši so bili po Štefanovih besedah v knjigi J. K. »V samostojnosti je moč! Fricu Kumru - Črčeju v spomin« vsa leta tesno povezani s Črčejevo družino na Blatu, »moj pokojni oče Peter Visotschnig pa je zelo spoštoval starega Črčeja – Mirka Kumra«. Štefan Visotschnig, ki si je z ženo Zalko, roj. Enze iz Štebna pri Globasnici, ustvaril v Vogrčah družino s sinovi Thomasom, Christopherjem in Matthiasom ter hčerko Danielo, sam pa je ob svoji 70-letnici v pogovoru z Novicami na vprašanje, kdo so njegovi politični zgledi, odgovoril: Bruno Kreisky, Peter Kaiser in Fric Kumer - Črčej. Fric Kumer predvsem zato, ker ga je spoštoval in cenil kot »preudarnega politika, ki je združeval in se resno trudil za skupne rešitve«.

Skupne rešitve so mu očitno uspele tudi na občinskih sejah, kjer je pod njegovim županovanjem prišlo tudi do soglasnih sklepov pri politično kočljivih vprašanjih, npr. ko so soglasno sklenili dvojezične napise v vseh občinskih krajih. »Sam nikoli nisem želel spornih glasovanj (Kampfabstimmung). Moj pristop je: odprto diskutirati in to tako dolgo, da pridemo do skupnega imenovalca,« je zaupal Novicam. Rezultat te povezovalne politike je bil tudi plodno čezmejno sodelovanje s sosednjimi občinami v Sloveniji in partnerstva z občinami Goriška brda, Lovran in Codroipo v dobi pliberških »treh kraljev« (Raimund Grilc, Štefan Visotschnig in Fric Kumer) – s posledico, da je jormak dobil s šotorom Alpe Adria še posebej priljubljeno atrakcijo.

Nenazadnje pa je bil Štefan Visotschnig socialdemokrat, ki se ni izneveril izvirni socialdemokratski ideji in ki se je pošteno zavzemal za interese delavstva. Ob tem do zadnjega ni prav prebolel smrti svojega mladega brata Petra, s katerim je skupaj delal pri podjetju Elin in je pri tem moral doživeti, kako se je brat smrtno ponesrečil. In tudi z Vogrčami je bil tesno povezan, mdr. kot član gasilcev ter odrski igralec pri kulturnem društvu. Na pogrebni slovesnosti pa se je družina skupaj s sorodniki od njega poslovila še posebej na njegovem domu, skupaj s cerkvenimi pevci, ki so mu v slovo zapeli slovenski pesmi »Da te ni« in »Ljuba vigred«. Vsem žalujočim velja iskreno sožalje.