Poslovila se je v stotem letu

Mnogo si ustvarila,
zdaj vsak korak spomin je nate
in hvaležna misel luč je, 
ki ne ugasne.

Ko je Antonija Tschernitz, Rihtarjeva Tončka iz Libuč,14. junija letos skupaj s hčerkama Rozvito in Marijo ter vnuki in pravnuki slovesno proslavila svoj 99. rojstni dan, smo bili vsi, ki smo jo poznali, trdo prepričani, da bo obhajala tudi 100. življenjski jubilej. Za svojo visoko starost je izžarevala neverjetno umsko in telesno vitalnost. Pa je samo pičla dva meseca pozneje, v četrtek, 22. avgusta, prispela v Libuče ter k sorodnikom, prijateljem in znancem Rihtarjeve Tončke vest, da je za vedno utihnilo njeno srce v 100. letu starosti in se preselila v zadnji dom.

Zibelka je Antoniji Tschernitz, roj. Arnold, tekla pri Marinu v hribovskem kraju Šentanel pri Prevaljah. Ko je bila mlada 14 let, je umrla njena mama. Za hčerko Tončko so predvidevali, da bo delala na kmetiji samo za hrano in ležišče. A je že tedaj dokazala, da jo odlikuje močna volja in samozavest. Zaposlila se je pri šentanelskem učitelju kot služkinja, ker je hotela zaslužiti lasten denar. Ko je aprila 1941 Hitlerjeva Nemčija napadla tedanjo Jugoslavijo in je vojna zajela tudi državo na južni strani Karavank, je njen oče poskrbel, da se je preselila k Hrastu v Spodnjih Libučah, na kmetijo rodbine Milke Harman, pesnice z libuškega puela. Tam je pozneje spoznala tudi svojega bodočega moža Leopolda Tschernitza, sina sosednje Božičeve domačije. Leta 1949 je sledila poroka. V Zgornjih Libučah je njen mož pri Rihtarju – ime Rihtar se po patru Kotniku prvič omenja leta 1524 – podedoval od svoje tete majhno kmetijo in trafiko. Ustvarila sta si družino s hčerkami Ani, Marijo in Rozvito.

Rajna Rihtarjeva Tončka, kot jo še danes imenujejo v Libučah, je z vsem srcem skrbela za dom in družino. Pri tem ji ni bilo vedno lahko. Že leta 1975 je umrl mož Polda, 30 let pozneje, decembra 2006, pa je stala tudi ob grobu svoje hčerke Ani. Kljub hudim udarcem je ostala močna ter obdana s trdo življenjsko voljo. Trafiko je oddala po upokojitvi leta 1985, od leta 2011 do svoje smrti pa je živela pri svoji hčerki Rozviti v Celovcu, ki je skrbela zanjo z veliko ljubeznijo in požrtvovalnostjo. Med drugim je hčerka vsako nedeljo vozila mamo po domačih krajih. Še zadnjo nedeljo, preden se je izteklo njeno življenje, je njena mama Tončka želela, da bi se podali v Podjuno, kot da bi slutila, da se tokrat za vedno poslavlja od svoje ožje domovine.

Sedaj se je za vedno vrnila v Libuče. V družinskem grobu, kjer so ji na pogrebu pod vodstvom Ivana Olipa v slovo zapeli tudi Matjaževci, uživa večni mir in pokoj.

Vsem žalujočim velja iskreno sožalje.