Franc Markitz (1959–2025)
Poslovil se je vse prezgodaj  

»Dragi Franc, ob zadnjem slovesu se ti za­hvaljujem za vse, kar si dobrega storil, za tvoj prijeten značaj, umirjenost, zanesljivost, vestnost in odprtost. Za vse to, kar si izžareval, ko si se srečaval z nami, tako v svojem poklicu kot trgovec kot družinski oče, sorodnik, sosed in nadvse zaveden član naše narodne skupnosti. Kupci so vedno rekli, da gredo k Francu Markitzu nakupovat, z njim se da vedno prijetno trgovati. V korist delodajalca kot tudi v korist kupca si izžareval kompetenco, hitro postrežbo in organiziral vse, kar so po­trebovali. Ali, kot sem v zadnjih dneh od kupcev pogosto slišal: s Francem sem gradil celo hišo, on je vedel, kaj potrebujem. Skoraj 45 let si delal v naši zadružni organizaciji, v njej marsikaj doživel, doživel tudi veliko sprememb – in bil vseskozi nekdo, na katerega smo se lahko vedno zanesli.

Dragi Franc, za vse to se ti hočem danes zahvaliti v imenu vseh naših kupcev, kmetov, prijateljev in tvojih kolegov, katerim si bil vzgled, učitelj in prijatelj. Zahvaljujem pa se tudi v imenu kulturnih in političnih organizacij koroških Slovenk in Slovencev.« 

(Štefan Domej na po­grebni slovesnosti za Franca Markitza v petek, 26. septembra v Globasnici)

Za mnoge, ki so ga poznali, je prišla vest o njegovi prerani smrti kot strela z jasnega. Sicer se je vedelo, da se je v zadnjem letu njegovo zdravje poslabšalo, da je slabel in iskal pomoč v bolnišnici, a do konca tudi sam ni vedel za svojo bolezen. Dokler Franc Markitz ni v sredo, 24. septembra, doma nepričakovano za vedno zaspal, mu Gospodar življenja ni v komaj 67. letu starosti ugasnil njegove življenjske sveče. In tako se spomniš pesmi neznanega pesnika: 

»Zakaj je življenje kratko, tega nihče ne ve.

Zakaj je ljubiti sladko, tudi tega ne.

Zakaj vse v hipu mine, odide med spomine?

Zakaj zmeraj je tako? Skrivnost ostala bo.«

Rajni Franc se je rodil 16. februarja 1959 kot drugi otrok Mari in Francu Markitzu v Mali vasi. Po ljudski šoli v Globasnici je šest let obiskoval Slovensko gimnazijo in se nato izučil za prodajalca v globaški Kmečko-gospodarski zadrugi, ki je takrat bila v neposredni bližini globaške Posojilnice in nekdanje legendarne Šoštarjeve gostilne. Sledila so delovna leta na postojanki Zveze slovenskih zadrug na celovški Rosentalerstraße, nato se je spet vrnil k Zadrugi v Globasnico in bil okoli 20 let nastavljen v Pliberku, dokler se ni upokojil oktobra 2019.

22. avgust 1987 je bil za Franca Markitza še posebej prazničen dan: stopil je s svojo izvoljenko Sonjo Greiner, Hodnikovo iz Globasnice, pred poročni oltar. Rodili sta se jima hčerki Anja in Simona. Bil jima je ljubeč atej, ju skrbno spremljal skozi šolska in študijska leta, prav tako pa je bil zelo srečen, ko je v petek, 1. avgusta letos, postal dedej novorejenčka Jakoba. Toliko bolj žalostno, da se je lahko samo dobrih osem tednov veselil svojega ljubega vnuka.

Franc Markitz, ki je rad igral tenis, se smučal, se veselil teniških zmag in zelo rad skrbel za domači vrt, pa je bil tudi aktivno povezan z domačim kulturnim društvom. V mladih letih kot član folklorne skupine, prav tako kot pevec pri MePZ Peca in dolgoletni član štebenskega moškega zbora Franc Leder-Lesičjak. Ohranili ga bomo v lepem in hvaležnem spominu. 

Vsem žalujočim velja iskreno sožalje.