Erna Rigelnik (1938–2024)
Plemeniti Klopinjčanki v zadnje slovo 

Ti domača hiša,
ljubljeni moj dom.
Tu je radost in je sreča,
zdaj pa te zapustila bom.

Pesem mi zapojte, 
pesem žalostno.
Naj se sliši pesem naša,
pesem naša v slovo.

Zbogom zdaj domači,
zbogom vsi ljudje.
Ne jokajte, ne žalujte,
mir zdaj našlo je srce. 

To pesem ji je na pogrebni slovesnosti ob krsti zapel škocjanski moški zbor Vinko Poljanec pod vodstvom Franca Starza, potem ko se je Erna Rigelnik v soboto, 4. maja, v 87. letu starosti za vedno poslovila od svojih najdražjih – še posebej od sestre Anči ter bratov Toneja in Stefana z družinama, prav tako pa od nečakov Mihe in Daniela, ki jima je aprila 1988 vse prerano umrla mama Hanca. Zapel v zadnje slovo in zahvalo ženski, ki jo je odlikovala velika ljubezen do domačih ter domače hiše in slovenske narodne skupnosti.

Luč sveta je zagledala 25. januarja 1938, le nekaj tednov kasneje je Avstrija postala del Hitlerjeve Velenemčije. Njen oče Anton Rigelnik je izhajal iz Šentpetra na Vašinjah, njena mama Roza, roj. Piopiunik, iz Žirovnice, kjer je bil njen oče mlinar. Sredi 30. let prejšnjega stoletja je oče kupil Gorjančevo kmetijo v Klopinju v neposredni bližini jezera, turističnega bisera škocjanske občine. Dve zimi je obiskovala gospodinjsko šolo v Šentrupertu pri Velikovcu. Bila je zelo nadarjena kuharica in je med drugim kuhala v poletnem otroškem vrtcu na kmetiji pri Greifu v Klopinju ter v ljudski šoli Škocjan. Nekaj let je kuhala tudi poleti v škocjankem farnem domu skupaj s sr. Gabrijelo. Prav tako je nadomeščala kuharico v škocjanskem farovžu in se rada spominjala, ko je s svojo odlično kuharsko spretnostjo obogatila razne primicije. Po lastnih izjavah je bila zelo priljubljena, ker ni oskrbovala samo »gospodov« župnikov, temveč  je gledala tudi na kaplane. Po mamini smrti aprila 1968 je prevzela Gorjančevo kmetijo, jo oskrbovala z vso ljubeznijo in se zelo veselila lepih vrtnic, ki jih je skrbno negovala okoli svoje hiše ter krasila z njimi dom in cerkev v Klopinju. Poleg kmečkega dela je oddajala tudi sobe za letoviščarje, hkrati pa je po mamini smrti prevzela skrb za mlajša brata in mlajši sestri. Njena velika ljubezen je veljala tudi škocjanski fari in domači slovenski kulturi. Od mladostnih let je rada sodelovala pri igrah v Škocjanu in pozneje tudi pri osrednjih predstavah Slovenske prosvetne zveze »Samorastniki« in »Velika puntarija«.Vrsto let je s svojim odličnim glasom bogatila cerkveno petje in bila med prvimi pevci mešanega zbora Gallus, ko ga je vodil ustanovitelj zbora France Cigan. Z njim ni prepevala samo na domačih odrih, temveč je tudi veliko potovala doma in po svetu. V ozadju pa je bila v veliko oporo prav tako frakciji GWL Škocjan, SPD Vinko Poljanec in škocjanski Posojilnici.

Draga Erna, lepo počivaj v večnem miru. Ohranili te bomo v častnem spominu. Vsem žalujočim velja iskreno sožalje.