Petrejevi mami v slovo in zahvalo   

Za dobroto tvojih rok
ostala je beseda hvala,
ki v srcih bo ostala
in večno lep spomin nate.

»Tiho in preprosto je teklo tvoje življenje, zvesta in delovna je bila tvoja roka.« Te besede spomina in zahvale so žalujoči svojci namenili na osmrtnici rajni ženi, materi, babici, prababici ter tašči in svakinji Mariji Urank, roj. Pirouc. Desetletja trdega dela in nepretrgane skrbi za svoje najbližje jo je izmučilo in je kljub temu ob solidnem zdravju dočakala visoko starost. Toda prišel je tudi zanjo trenutek, ko se je ob spremstvu svojega moža Franca ter otrok Mici, Mili in Francija mirno za vedno poslovila, da se, kot so prav tako zapisali na osmrtnici, vrne »v Očetovo hišo pri Bogu, kjer jo čaka večni mir in pokoj.« V soboto, 19. 10., se je podala na svojo zadnjo rajžo v kraljestvo nebeškega sonca in miru v 90. letu starosti.

Marija Urank je bila doma iz Gorič pri Žitari vasi, kjer se je 28. februarja 1935 rodila kot četrti otrok Pirovčeve družine. Od rane mladosti naprej je bila navajena zahtevnega dela na kmetiji. Ljudsko šolo je opravila v Žitari vasi, doma pa jo je čakalo delo v gospodinjstvu, na polju in v hlevu. Strokovno se je izpopolnjevala na tečajih, ki jih je takrat po vsej južni Koroški ponujala Hartmanova Milka, »pesnica Libuškega puela«.

Njena druga domovina je postala Petrejeva domačija v Encelni vasi. Spoznala in vzljubila je Franca Uranka, sina Kavhove rodbine. Leta 1956, na praznik sv. Katarine, sta se poročila v Žitari vasi in se po poroki preselila na Petrejevo domačijo. Začela sta ob zelo napornem delu na kmetiji s prenovo hiše in se veselila vedno večje družine. Leta 1957 se je rodila hčerka Mici, leta 1961 Mili in leta 1962 še sin Franci. S trdim in doslednim delom na kmetiji sta z možem oskrbovala dom in lastne otroke, jim omogočila šolanje in jih z veliko ljubeznijo spremljala na življenjski poti. Prav take ljubezni in naklonjenosti so bili deležni vnuki in vnukinje, ki so dober del otroštva, zlasti ob dopoldnevih, preživeli v oskrbi in varstvu svoje babice. In tudi pozneje se je vedno spet do podrobnosti pozanimala, kako jim gre. Zelo se je veselila, če so se med šolanjem in študijem vrnili tudi domov, prišli obiskat svojo ljubljeno »omi«. Prav tako pa se je Petrejeva mama in babica rada sprehodila po vasi, gojila stike s sorodniki ter poklepetala z njimi, sosedi in vaščani.   

V ponedeljek, 21. oktobra, so jo številni žalni gostje pospremili na pokopališče v Galiciji, kjer uživa sedaj svoj zadnji zemeljski počitek. Pogrebni obred z mašo zadušnico je vodil župnik Peter Olip, pevsko pa so ga oblikovali pevke in pevci iz Sel.

 Marijo Urank bomo ohranili v lepem spominu. Vsem žalujočim velja iskreno sožalje.