Valentin Kumer (1941–2026)
Odšel zadnji Črčejev sin 

Štiri sinove in hčerko je imel legendarni pliberški občinski ter kmečki politik Mirko Kumer-Črčej (1910–1981): Andreja (†1996), Janka (†2000), Frica (†2018) in Lizo (†2023). V sredo, 28. januarja, pa se jim je v večnosti pridružil tudi zadnji sin Črčejeve hiše Valentin – po tem, ko je še štiri dni prej, v soboto, 24. januarja, zaznamovan od krute zahrbtne bolezni obhajal 85. rojstni dan. Smrt Folta Kumra, kot smo ga radi klicali, je vse, ki smo ga poznali, hudo prizadela – še posebej pa hčerki Veroniko in Andrejo s Christophom in Miro ter življenjsko partnerico Zofko. Z njegovo smrtjo je nastala globoka vrzel, hčerki sta izgubili dobrega očeta, partnerica ljubečega življenjskega sopotnika, blaška skupnost in slovenska narodna skupnost pa vsebinsko podkovanega kronista ter angažiranega sovaščana in zadružnika. 

Poklicno se je Valentin Kumer sprva izobrazil v pliberški trgovini Zwick. Nato se je zaposlil pri celovškem podjetju Filli, dokler mu niso do upokojitve pri podjetju Mahle v Šmihelu zaupali vodstva oddelka za nakup. Njegove strokovne veščine je izkoristila tudi Mohorjeva družba v Celovcu, ki mu je zaupala odborniško mesto in ga odlikovala s Slomškovim priznanjem, na katero je bil še posebno ponosen. Hkrati si je pridobil velike zasluge za domačo zadrugo in gradnjo Kulturnega doma Pliberk.                 

Še posebej pa se je Valentin Kumer, skupaj z nečakom Antonom Kumrom, vpisal v zgodovino slovenske narodne skupnosti kot urednik knjige »Da bi sonce posijalo ...«. Gre za vaško kroniko – povesti in črtice z Blata in iz južne Koroške, ki jo je napisal njegov oče Mirko Kumer-Črčej in ki je izšla ob 100-letnici njegovega rojstva. Knjiga, izdala sta jo SNI Urban Jarnik in Mohorjeva založba v Celovcu, vsebuje izredno dragoceno dokumentacijo o življenju ljudi v Črčejevem domačem kraju in okolici ter o slovenski narodni skupnosti. Ali, kot je v uvodu knjige zapisala znanstvena vodja SNI Urban Jarnik Martina Piko-Rustia: »Mirko Kumer-Črčej kot seizmograf opisuje v življenju narodne skupnosti pretrese, ki so zapustili ruševine v življenju ljudi na južnem Koroškem.« Valentin Kumer pa je bil skupaj z nečakom Tonijem tisti, ki je omogočil, da je ta zaklad prišel v širšo javnost. Kot je bil tudi mož, ki je rad posredoval svoje zgodovinsko znanje drugim, npr. o Pliberku, mož, ki je vedno spet imel zanimiv predlog za naš časopis, in mož, s katerim so bili pogovori vedno prijetni in zanimivi. 

Sedaj ga bomo težko pogrešali, nam bo zelo manjkal. Ostane nam le še tolažba, da je smrt hkrati začetek spomina. Folta Kumra bomo ohranili v častnem spominu. Vsem žalujočim velja iskreno sožalje.