Antonija Anželak, roj. Sušec (1933–2024)
Njena velika želja se ni uresničila

Tam, kjer si ti,
ni sonca ne luči.
Le tvoj nasmeh v srcih še živi
in nihče ne ve, kako zelo boli. 

Legen pri Slovenj Gradcu Ponedeljek, 29. april, je moral biti za Danico Travar in njenega brata Štefana še posebej boleč dan: morala sta se za vedno posloviti od svoje ljubljene mame Antonije Anželak, roj. Sušec z Legna pri Slovenj Gradcu. Podala se je, stara 90 let, na svojo zadnjo rajžo, podala tja, kjer vlada le še trajni mir in kjer sije nebeško sonce.  

Pokojna bi minulo nedeljo, 12. maja, obhajala 91. rojstni dan. Ni doživela milosti, da bi lahko obhajala svoj visoki življenjski jubilej v družbi svojih najdražjih in z njimi skupaj, med drugim s šestimi vnuki in enajstimi pravnuki, uživala svoj osebni praznik. 

Antonija Anželak se je rodila na majhni kmetiji v družini z desetimi otroki. Že v zgodnjih mladostnih letih je morala kot gospodinja služiti pri urarskem podjetju. V tem času je vzljubila tudi svojega bodočega moža Štefana Anželaka. Leta 1957 je sledila poroka, ustvarila sta si družino s hčerko Danico in sinom Štefanom. Danica je pozneje, ko si je tudi samo ustvarila družino, imela kmečki turizem v Strojni, tik ob avstrijsko-slovenski meji, kamor so radi zahajali tudi gostje z avstrijske strani meje – danes pa živi v stanovanjskem poslopju celovške Mohorjeve in je kot kuharica v veliko oporo bivšemu dekanu in župniku Leopoldu Silanu, ki bo letos novembra prelistal 90. list svoje bogate življenjske knjige. Prav tako pa je v veliko oporo radiškemu provizorju Marjanu Plohlu ter kot čistilka celovškemu otroškemu vrtcu »Naš otrok«.

Rajna Antonija Anželak je bila prav tako kuharica z vsem srcem. Ko je bil njen mož Štefan zaposlen v gozdnem gospodarstvu v Črni, na območju Matjaževe Pece, je kuhala za vse gozdne delavce, dokler se ni zaposlila v podjetjih Lesnina na Prevaljah in Gorenje Fecro v Slovenj Gradcu. Na Gradišču v Slovenj Gradcu sta si z možem leta 1972 zgradila tudi lastno hišo, do njene smrti njen ljubljeni dom.

 Sedaj ji je postalo zadnje počivališče pokopališče Stari trg v Slovenj Gradcu. Njena velika želja je bila, da bi ji omogočili klasičen pogreb. Hčerka in sin sta skušala z vsemi močmi izpolniti to željo, vendar jima je pristojna občinska uprava dovolila samo pogreb z žaro.

 Vsem žalujočim velja iskreno sožalje.