Martin Lesjak (1994–2024)
Njegovo vodilo je bilo pomagati drugim

Martin je poklicno in častno delal to, kar je ljubil. In je ljubil vse to, kar je delal. Delal v gozdu naše matere narave, strastno je hodil in plezal na visoke in še višje gore. Delal na kmetijah svojih stricev, se udejstvoval v domačem kulturnem društvu, v domači fari, v slovenskem političnem gibanju in pri gorski reševalni službi. Vsepovsod je rad pomagal in tako vsepovsod zapušča bogate sledove. Nekje med časom gozdne nesreče 16. januarja letos in zadnjimi tremi tedni, po smrti prijatelja Daniela (Keliha, op.) je mimogrede menil: Mama, vieš, jes zdej vsak den k živim, kakar be ta zadnji den biu. In če riesn amrt kaj pasire, pa hofentlih, da šitro gre. In tako se je na žalost res zgodilo. Hanzej, Veronika in jaz smo globoko in neizmerno žalostni, a hvaležni, da smo z njim preživeli četudi samo 29 srečnih in radostnih let.
(Zahvalne besede Martinove mame Anice na pogrebni slovesnosti v sredo, 7. avgusta)  

So dogodki na tem svetu, ko od same žalosti ne najdeš nobenih besed. Ko samo osupneš in se samo še onemogel sprašuješ: Zakaj, zakaj je lahko usoda tako krivična in zapusti pri vseh najbližjih neizmerno žalost, neizmerne srčne bolčine? Kot je kruto prizadela tudi družino Anice in Hanzeja Lesjak, ko so izvedeli, da se sin Martin Lesjak nikoli ne bo več vrnil živ domov – potem ko se je 31. julija skupaj s prijateljem Philippom Steinerjem v Julijcih pri Trbižu smrtno ponesrečil in je njuna smrt povzročila veliko žalost tako na Koroškem kot tudi v sosednji Sloveniji in Furlaniji-Julijski krajini.

Za prizadete svojce obeh ponesrečencev in prijatelje Gorskih reševalnih služb Beljak, Rateče, Mojstrana in Jesenice      je njuna nepričakovana smrtna nesreča zapustila globoko vrzel, ki jo bo le težko zapolniti. Še posebej tragično je, da je Martin Lesjak skupaj s prijateljem Philippom, oba sta bila člana Gorske reševalne skupnosti Beljak, izgubil življenje, ko se je podal v visoke gore, da bi se še bolj izvežbal za reševanje drugih gorskih ponesrečencev. Pomagati drugim, socialni čut, povezanost z naravo in izredna inteligenca – vse te vrline so Martina Lesjaka, rojenega 20. decembra 1994, spremljale na njegovi vse prerano zaključeni življenjski poti. Zelo mu je bila pri srcu slovenska materinščina. Bil je v 1. letniku leta 1998 ustanovljenega večjezičnega vrtca Ringa raja, sodeloval in zastopal je občinsko listo EL Bekštanj, pel je pri skupini akzent in moškem zboru SKD Jepa-Baško jezero, igral je v društveni gledališki skupini, udejstvoval se je v  krožku fare Pečnica, skratka: občinska ter slovenska in farna skupnost ga bodo zelo pogrešale, zanje bi lahko še veliko ustvaril, a mu je na žalost prerana smrt preprečila vse načrte.

Vodilo skozi njegovo življenje je bila tudi trojezičnost v alpsko-jadranski regiji. Leta 2021 se je Martin Lesjak, po poklicu samostojen gozdarski mojster, vključil v Gorsko reševalno službo Beljak. Kot gorski reševalec, ki je kot maturant Kugyjevega raz-reda na Slovenski gimnaziji obvladal poleg slovenščine in nemščine prav tako italijanščino, je bil zelo priljubljen in priznan kot povezovalec med gorskimi reševalci v Avstriji, Sloveniji in Italiji. Ali, kot je na pogrebni slovesnosti poudaril predsednik Gorske reševalne skupnosti Beljak Arnulf Müller:

Martin se je nerad postavljal v ospredje, raje je deloval na tihem. In vendarle je v najkrajšem času postal osrednja vez do naših prijateljev v Italiji in Sloveniji. Za Martina so bili kontakti z italijanskimi prijatelji in Gorskimi reševalnimi službami v Sloveniji zelo pomembni. Zanj je bilo merodajno, da živiš stike z dugimi in jih ne samo vzdržuješ. Vedno je dajal vse od sebe. Ni gledal nase ali se postavljal v ospredje. Tudi po njegovi nesreči v gozdu (januarja 2024, op.) ga je bilo težko zaustavljati.

Martin, pogrešali bomo tvojo močno ramo, tvojo odločno voljo ter stalno pripravljenost za pomoč drugim. Iz srca se ti zahvaljujemo.

Martina Lesjaka bomo ohranili v častnem spominu. Vsem žalujočim, zlasti še materi Anici, očetu Hanziju in sestri Veroniki, velja naše iskreno sožalje.