Marija Niemitz (1968–2026)
Ljubila si življenje, ljubila si svoj dom.

Te besede na kratko in jedrnato opisujejo življenje ter umiranje Marije Niemitz, Žmukove s Plešivca nad Kotmaro vasjo. Umrla je v sredo, 4. 3. 2026, v bolnišnici pri elizabetinkah v Celovcu. Na svet je prišla pri Žmuku 29. 9. 1968 kot prva od petih otrok. Že kot dekle je morala pomagati doma na kmetiji in je bila navajena trdega dela, predvsem pa je pomagala mami pri skrbi za brata Tomija in Hanzija ter za sestri Bernadko in Veroniko. 

Po ljudski šoli v Kotmari vasi je hodila na Slovensko gimnazijo. Po narodni šoli pri sestrah v Šentrupertu pri Velikovcu se je odločila za poklic prodajalke. Ko je bila izučena, je še napravila maturo. Več let je delala na Zadrugi na Rožanski cesti v Celovcu. 

Leta 1996 se je rodil prvi sin Marko. V Vetrinju/Novi vasi nad Celovcem je začela leta 1998 zidati lastni dom. 

Leta 2006 je spoznala svojega moža Johanna Maierja; sin Manuel se jima je rodil leta 2009. 

V družini so se zelo lepo ujemali. 

Lastno čistilno podjetje NIMAGO je ustanovila leta 2007. S pridnostjo je ustvarila cvetoče podjetje z ok. 30 sodelavci in sodelavkami. Leta 2019 ga je prodala, da bi bilo več časa za družino ter za potovanja. 

Poleti 2020 je izbruhnil rak na ledvicah. Za onkološko oskrbo in za številne terapije se je treba prisrčno zahvaliti osebju pri elizabetinkah.

V bolnišnici je zadnje dni zemeljskega življenja v krogu svoje družine prejela tudi bolniško maziljenje. 

Moč v boju proti bolezni je iskala pa našla v družini in v svojem neomajnem življenjskem optimizmu, v svoji krepki ljubezni do življenja. Do zadnjega se je bojevala proti zahrbtni bolezni in je voljno prenašala številne terapije. V večnost je šla manj ko leto za svojo mamo Nežijo, ki je bila umrla lani poleti.

Bila je odprta, prijazna, vsakomur je rada pomagala. Družina ji je pomenila vse. Tesno je bila povezana tudi z nečakom Dominikom, kateremu je bila krstna botra. Kakor je ljubila in cenila svojo družino ter žlahto, je cenila in ljubila svoje slovenske korenine. Sodelovala je v društvu Gorjanci, bila je blagajničarka, zagrabila za vsako delo, pomagala pri pripravi prireditev pa pri pospravi. Tudi v fari je sodelovala nekaj časa kot tajnica, dokler da so ji to dopuščale moči. 

Rada je potovala s svojo družino. Tožila nikoli ni, čeprav se je videlo, kako ji gre. Pogrešali jo bomo. Častno se je bomo spominjali. 

Pogreb je bil v petek, 13. 3. 2026, v Kotmari vasi. Svete obrede je opra­vil dušni pastir Sylvère Buzingo ob asistenci salezijanskega patra Jožeta Andolška ter diakona Stanija Adlaßniga. V slovo so zapeli cerkveni pevci in Gorjanci.

Marija naj uživa večnost pri Bogu. Sožalje izrekamo celi družini, možu Johannu, sinoma Marku in Manuelu, očetu Tomiju, sestrama pa bratoma z družinami. 

~ Jože Wakounig