Johej Škof, p. d. Frvon (1937–2025)
Ljubil je družino, narod in kmetijo

Te pretresljive besede je žalujoča družina – žena Micej, hčerke Maria, Bernardka in Hanej ter sinova Hanzej in Andreas s svojci – namenila  Joheju Škofu, p. d. Frvonu iz Gluhega Lesa v zadnje slovo. Namenila dobremu možu ter skrbnemu očetu in ljubečemu dedeju, ki je pisal ljubezen do družine in slovenskega naroda z velikimi črkami, prav tako pa je bil kmet z vsem srcem.  V soboto, 8. februarja, se je v 88. letu starosti za vedno iztekla njegova dolga življenjska pot, je v bolnišnici pri elizabetinkah, potem ko je videl, da so svojci ob njem, mirno izdihnil in se podal na svojo zadnjo rajžo, v objem večnega miru in nebeške radosti.

Življenjska pot Frvonovega Joheja, kot so ga klicali domačini, se je začela 10. julija 1937. Skupaj s svojo bodočo ženo Micej, Lazarjevo iz Spodnjih Vinar, je hodil v šentprimško ljudsko šolo. V Micej  se je zgodaj močno zaljubil in se, kot je povedal župnik Hanzej Rosenzopf na po-grebni slovenosti v soboto, 15. februarja, »kar 12 let mujal, da je potem privolila in jo je 23. novembra 1969 peljal pred poročni oltar«. In tako sta postala ljubeča in skrbna starša petim otrokom. Hanzej Rosenzopf: »V očetu so otroci doživljali človeka, ki je s svojim načinom ljubeče in stvarno posredoval ljubezen do slovenske kulture, zgodovine, dela in vere. Živel in poudarjal je povezanost v družini: da se imamo radi, da se razumemo in da si drug  drugemu pomagamo.« 

Sploh je bil Frvonov Johej mož, ki so ga odlikovale žlahtne vrline – zlasti še odprtost, odkritost in poštenost. Hinavščine ni prenašal, kar si je mislil, je tudi povedal. Prizadeval se je, kot je poudaril župnik Rosenzopf, da se je s s svojimi sosedi, z žlahto in z vsemi dobro razumel. O drugih ni govoril slabo, v vsakem človeku je našel kaj dobrega. Kot kmet z vsem srcem je rad delal doma in šel rad pomagat drugim. Prav tako pa je skrbel, da je šlo dobro tudi njegovi živini, ki se je od leta 1968 pasla na planini na Obirju.

 Užival pa ni samo ob delu za dom in družino, užival je tudi čas, ko je bil med ljudmi. Že v zgodnji mladosti je sodeloval kot igralec in pevec pod okriljem domače »Danice« ter nazadnje pri njenih »Koreninah«. Predvsem pa je bil  zelo družaben, bajžast, poln zdravega kmečkega humorja. Rad je prebiral časopise, organiziral dopuste v termalnem zdravilšču Dobrna, igral igre »Človek ne jezi se«. Nenazadnje pa je bil Johej Škof zelo povezan tudi z vero in domačo farno skupnostjo. Hanzej Rosenzopf: »Živel je Benediktovo pravilo: Moli in delaj. Živel je to pravilo doma in v cerkvi. Nedelja je bila zanj Gospodov dan. Nedeljsko se je oblekel, v cerkvi je bil med prvimi, tu je imel svoj prostor. Rad pa je bil Frvonov Johej tudi krstni in birmanski boter. S ponosom, z veseljem in odgovornostjo je prevzemal to nalogo.«

Znani filozof Immanuel Kant je zapisal: »Kdor živi v spominu drugih, ni mrtev. Mrtev je tisti, ki ga pozabijo.« Joheja Škofa, Frvonovega očeta, bomo ohranili v trajnem in lepem spominu. 

Vsem žalujočim velja iskreno sožalje.